V ljubljanski stolnici je bil danes, 29. junija 2024, v duhovnika posvečen Matjaž Venta iz župnije Dob. V nadaljevanju objavljamo homilijo nadškofa Stanislava Zoreta.

Spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi ministranti, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre. Na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla smo se zbrali v naši stolnici, da bi se Bogu zahvalili za duhovnike, ki delujejo med vami, pa tudi za to, da bi z molitvijo spremljali in podprli diakona Matjaža Venta, ki ga bomo pri tej sveti daritvi posvetili v duhovnika. Iskreno ga pozdravljam med nami, skupaj z njim pa lep pozdrav njegovi mami in očetu, sestrama in vsem sorodnikom, pa tudi prijateljem in vernikom župnij, na katerih je skozi svoja leta rastel in zorel kot človek in kot kristjan v polnost odgovora na Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj!«

Duhovništvo se ne začenja s posvečenjem in tudi ne z vstopom v semenišče. Duhovništvo, kakor vse drugo v življenju Cerkve, se začenja s spoznanjem matere in očeta, da sta povabljena in poklicana v starševstvo. Podarjen jima je bil otrok in ona dva v skrivnostnem pogovoru najprej vsak globoko v sebi, s svojimi pričakovanji in svojimi vprašanji, s svojimi pomisleki in svojimi strahovi, potem v pogovorih z Bogom in v pogovorih med seboj dozorita do odločitve: »Gospod, sprejemam tvojo voljo.« To je odločilni trenutek življenja družine, življenja vsake skupnosti, življenja naroda in tudi življenja Cerkve. S to odločitvijo je bilo dovoljeno vstopiti v življenje nekomu, ki bo pozneje sam postal oče ali mama, ki bo postal zdravnik ali učitelj, ki bo postal redovnica ali duhovnik. Zato se vama, draga mama in oče, v imenu Cerkve zahvaljujem, da sta sprejela dar življenja, ki vama je bil ponujen v Matjažu. Brez vajinega začetnega odgovora na Božjo ponudbo, danes ne bi bilo duhovniškega posvečenja. Še enkrat, hvala vama za to. Hvala tudi vsem staršem, ki od Boga sprejemate otroke in jih podarjate narodu in Cerkvi. Žal vam zaradi tega nihče ne bo izročil odlikovanja za zasluge za narod, vendar vedite, da brez tega sprejemanja in žrtvovanja naroda ne bi bilo.

Hvala vama, oče in mama, hvala vama, dragi sestri, da ste skupaj oblikovali družino, v kateri je moglo gorčično seme otrokovega življenja razviti svoje sposobnosti in rasti v drevo, ki je dovolj veliko, da morejo v njegovi krošnji najti zavetja tudi drugi. Pri vsakem na svoj način – v skladu s klicem, ki ga je Bog položil vanj, v skladu s potjo, na katero ga je Bog poklical. Družina namreč duhovni poklic rodi in ga neguje v njegovih prvih korakih, da more začeti poganjati kot bilka, ki bo nazadnje dozorela v klas in nazadnje v zrnje v klasu.

Hvala vam, župljani Polja in Doba, ker ste ustvarjali primerne razmere, da je v njem mogla ta bilka duhovnega poklica najti ugodno okolje, v katerem je odkrivala veselje življenja z Bogom, veselje razdajanja ljudem, veselje daritve in žrtve. Poleg domače družine je župnija prvi prostor, ki oblikuje duhovni poklic, ki ga Bog položi v srce enega od njenih članov. Ob tem seveda posebna zahvala duhovnikom, ki ste s svojim delom in s svojim zgledom podpirali in pospeševali rast tega poklica.

Dragi diakon Matjaž. Imel si mamo in očeta, ki sta te sprejela, bil si deležen družine, ki te je sprejemala in podpirala, živel si v župnijah, v katerih je bilo dovolj prostora, da je Božji klic rastel in se krepil.

Istočasno pa te je tudi ves čas obdajala moč Božjega življenja, ki ti ga je po maziljenjih podarjala mati Cerkev. Pri krstu so te mazilili s sveto krizmo. Krstitelj je tvoje teme mazilil s tem svetim oljem ob besedah: Vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa te je rešil greha in te prerodil iz vode in Svetega Duha, in te pridružil svojemu ljudstvu. On te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Duhovnik, prerok in kralj za večno življenje. In ko se je to zgodilo, se nisi zavedal, da se dogaja nekaj tako velikega, tako veličastnega, da gre za večno življenje.

Potem si bil s sveto krizmo ponovno maziljen pri sveti birmi. Ne vem, kje si bil takrat s svojo glavo, Bog pa je želel biti pri tvojih mislih in v tvojem srcu, zato je bilo s sveto krizmo maziljeno tvoje čelo. Ob tem maziljenju je škof izgovoril besede: »Matjaž, sprejmi potrditev, dar Svetega Duha.« Potrditev tistega duhovniškega, preroškega in kraljevskega dostojanstva, ki ti je bilo podarjeno pri krstu. In ti si takrat na ta dar Duha odgovoril za odločnim: Amen. Verjamem, da je bilo tako.

Danes ti bo v tretje podarjeno maziljenje s sveto krizmo. Med obredom duhovniškega posvečenja bom s sveto krizmo mazilil tvoje dlani. Tokrat bodo besede precej drugačne. Pri krstu in pri birmi so besede poudarjale dar Božjega življenja in dostojanstva, ki ti je bil podarjen, pri posvečenju pa bodo besede izražale poslanstvo, ki ti je zaupano. Tvoje dlani, dragi Matjaž, bom mazilil s krizmo ob besedah: »Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče mazilil s Svetim Duhom in z močjo, naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.«

Dragi Matjaž, z duhovniškim posvečenjem ti bo zaupana dvojna naloga: povečevanja krščanskega ljudstva in neizmerna milost darovanja svete daritve Bogu. Tvoje roke od danes naprej ne bodo smele služiti ničemur drugemu, kot uresničevanju tega, kar je Božja volja za ta svet. Z vso predanostjo bodo morale tvoje roke stopiti v službo Jezusa in njegovega evangelija; pa ne v odličnih in izbranih besedah, ampak v konkretnih dejanjih ljubezni, v katerih bodo ljudje mogli začutiti in doživeti Božjo bližino in ne zgolj govorjenja o Božji bližini; v katerih bodo ljudje lahko doživeli Božjo ljubezen in ne samo govorjenje o Božji ljubezni.

Zato boš moral vsak dan znova prehoditi pot apostola Petra. Ta mož je znal biti močan v besedah. Znal jih je povedati, kot da so dokončno veljavne. »Bog ne daj, Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi … Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt … Dobro je, da smo tukaj; postavimo tri šotore.« Pa so bile te besede v resnici velikokrat samo beg pred resničnostjo, beg pred preizkušnjo. Peter se je večkrat bal ostati zvest do konca Jezusu in njegovi poti. Raje bi imel lažjo, vsekakor manj zahtevno pot.

V hoji za Jezusom je dozorel do spoznanja, da ljubezen ni v besedah, da sta ljubezen in zvestoba v izročitvi: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« In šele tedaj mu je Jezus izrekel odločilno besedo: »Hrani moje ovce« (Jn 21,17). Kakšna ponižnost je v teh besedah. Nič tiste domišljavosti, v kateri bi Peter vodil Božjega Sina, kako in kje naj uresničuje odrešenje človeštva, nič tiste strahopetnosti, v kateri ga je zatajil. Sedaj je ena sama izročenost. »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, ti vse veš!

In sveti Pavel. Tudi on ti bo pomagal do spoznanja, kako biti nosilec evangelija. Kdo mu je verjel, da je po doživetju pred Damaskom in v Damasku iz preganjalca postal oznanjevalec. Več je bilo pomislekov kot navdušenja. On pa je moral izpred Gamalielovih nog sesti pred Jezusove noge. Postava se je morala umakniti razodetju Božje ljubezni. Hananijev strah se je moral umakniti Božjemu zagotovilu: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove« (Apd 9,15).

Dragi Matjaž. Duhovništvo je oboje. Duhovništvo sta Peter in Pavel. Peter v ponižnem priznanju, da Gospod vse ve in zato pozna tudi njegovo ljubezen, kakor pozna tudi njegove padce in izdajstva. Pavel, ki mu mnogi ne verjamejo, da se je spreobrnil in da je iz preganjalca postal oznanjevalec.

Pri obeh pa velika ponižnost: »Gospod, ti vse veš.« In pri Pavlu: »On je posoda, ki sem jo izbral.« Tisti, ki ve, je Jezus, in tisti, ki je izbral posodo, je Jezus. Matjaž, ti pa si izbrani, ti si posoda. Naj tvojo posodo vedno napolnjujeta Jezus Kristus in njegov evangelij, da boš mogel vedno znova oznanjati: Jezus je Gospod; Jezus je Odrešenik. In da ga boš mogel vedno podarjati Božjemu ljudstvu v daritvi svete maše.

Vas pa, dragi bratje in sestre, prosim, naj nikoli ne utihne molitev za vaše duhovnike. Naloga Cerkve je, da neprenehoma moli k Bogu za svoje duhovnike. Hvala vam, bratje in sestre, za to molitev.

Amen.