Glasba – sočutna iskalka resnice na 22. letnem koncertu zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava

Letošnji koncert z naslovom Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu, je bil posvečen letu spomina, ki ga tudi v Zavodu sv. Stanislava obeležujemo ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne in 70-letnici konca 2. svetovne vojne. Več kot 430 pevcev in instrumentalistov je v nedeljo, 10. maja 2015, z glasbo slikalo svet in posameznikove zgodbe v času, ko je zemljo prekrila temá vojne, a tudi njihovo neustavljivo željo po odrešitvi in miru ter odpovedi nadaljnjemu sovraštvu. Izbira celotnega koncertnega programa kaže na dvojnost človekovega delovanja skozi čas – v prvem delu so bile na sporedu skladbe, ki so nakazovale slutnjo težkih časov in njihovo tragično uresničenje, drugi del je popeljal poslušalca v veselje, radoživost, barvitost in ustvarjalnost miru – obema občutenima interpretacijama so bili mladi pevci v  desetih zborih in orkestru povsem kos, za kar gre zahvala predvsem njihovim mentorjem dirigentom. Med gosti, ki so do zadnjega kotička napolnili Gallusovo dvorano, je bila letos tudi številčna delegacija iz Kanade, ki je ob tej priložnosti pripeljala s seboj indijanski totem – glavno nagrado zmagovalcu mednarodnega pevskega festivala Kathaumixw 2014 Mladinskemu mešanemu zboru sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije.

Na začetku koncerta je v pozdravnem nagovoru direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar med drugim spregovoril o pomenu glasbe pri premagovanju  nesmiselnih bojev človeka. »Glasba je privilegiran prostor vstopa večne dimenzije v našo zemeljsko resničnost. Nocoj želimo prav preko glasbe doživeti nesmiselnost in pogubnost nasilja in vojne ter pokazati na izhod iz te tragične ujetosti človeštva«. Poudaril je, da je nocojšnji koncert prispevek k dostojnemu spominu na vse žrtve vojn in krutega nasilja ter zaveza k prizadevanju za mir in spravo v našem narodu.

Eden izmed glasbenih vrhuncev večera je bila krstna izvedba »Slovenskega requiema«  skladatelja in profesorja glasbe na Škofijski klasični gimnaziji, Damijana Močnika, ki ga je posvetil vsem Slovencem, da bi skupaj našli pot v prihodnost, ki bo polna razumevanja, strpnosti in sožitja. Tudi njegova kantata Libera me /Pesem proti vojni/ nagovarja k istim vrednotam. Za interpretacijo njene krstne izvedbe je bil Komorni zbor Megaron, v katerem pojejo alumni Škofijske klasične gimnazije, nagrajen na mednarodnem zborovskem festivalu v Montreux-u (Švica).

Raznolik program je pripomogel k bogatemu večeru, kakor tudi muzikalnost nastopajočih od najmlajših pa do že izkušenih v vokalni ali inštrumentalni govorici. Obetavno je, da se izvajalcem vidi, da uživajo v petju in muziciranju, za kar že več dve desetletji skrbijo dirigenti. Letos so to bili: Nadja Janežič v Otroškem in Mladinskem zboru OŠ Alojzija Šuštarja ter Dekliškem zboru 1. letnika Škofijske klasične gimnazije; Damijana Božič Močnik v Fantovskem zboru 1. letnika Škofijske klasične gimnazije; Helena Fojkar Zupančič v Dekliškem zboru sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in (Z)Mešanem zboru Škofijske klasične gimnazije; Damijan Močnik v Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in Komornem zboru Megaron; Drago Arko mentor godalnemu orkestru ter Erik Šmid v najmlajšem Študentskem zboru sv. Stanislava. Pred mogočnim zaključnim delom koncerta, ko so na odru nastopili prav vsi nocojšnji nastopajoči in izvedli dve kantati Karla Jenkinsona: Charge! in Healing Light: A Celtic Prayer, je goste pozdravil g. Paul Cummings, umetniški direktor festivala Kathaumixw iz Kanade. Tudi on je poudaril, da je glasba najprepričljivejši razlog za srečanje ljudi različnih narodnosti, kultur, ver, ras in družbenih razredov. »Ko ljudje zapojemo skupaj, smo vsi enakopravni«. Na festivalu, ki ga organizirajo vsake dve leti,  je glasba tista, ki pripravi pot k razumevanju, miru in ljubezni med ljudmi. Vzneseno je zaželel poslušalcem, da »bi bil svet priča današnjemu večeru, ki je posvečen sprejemanju in sodelovanju.« 

Zgodba včerajšnjega večera je zgodba Zavoda sv. Stanislava. Preko trpljenja obeh vojn, ko je bilo v letih 1914-1917  v naši hiši oskrbovanih več kot 35.000 ranjencev, ko je med drugo svetovno vojno  bilo tu zbirno taborišče za Slovence, ki so bili izgnani v Srbijo in na Hrvaško, in ko je maja in junija 1945 iz uničevalno koncentracijskega taborišča bilo v smrt poslanih na tisoče nedolžnih ljudi, je po nedoumljivi Božji previdnosti zraslo novo življenje in s tem novo upanje. Mladim, ki so nam zaupani, želimo preko zgodovine zavoda poglobiti spomin za boljše razumevanje sveta, v katerem živimo, in večjo sočutnost do vseh, ki so iskali mir, a se v tistem času niso mogli izogniti vojni. Včerajšnji koncert želi biti prispevek Zavoda sv. Stanislava k lepši prihodnosti v naši domovini, kar je hkrati tudi pomemben del zavodovega poslanstva. Hvala vsem, ki nam pri tem nesebično pomagate.

Lily Schweiger Kotar,
pomočnica direktorja