»Kdo si ti?« (Jn 1,19b)

To je osrednje vprašanje današnje tretje adventne nedelje. Letošnji advent je zelo kratek, zato se zdi, da še bolj odslikava naše življenje, ki je tudi zelo kratko. Zato je prav, da se v tem adventu vprašamo, kako nam je uspel ta čas priprave in poti, da bo Gospod lahko še bolj z močjo prišel v naše življenje in se nas dotaknil tam, kjer ga potrebujemo. Kako smo opravili s pripravo čiščenja naših odnosov, kjer se je nabralo toliko vsega. In kako prepoznavamo, da samo z lastnimi močmi tega ne zmoremo.

Morda se preveč pripravljamo na to, da bomo nekaj naredili, kaj vse bomo naredili, potem pa ostanemo pri prvem koraku ali pa še to ne.

Najosnovnejša modrost je, da če hočeš prehoditi neko pot in priti na cilj, moraš narediti prvi korak. K temu nas vsak dan spodbuja Božja beseda. Da bi bili dovolj pogumni in ponižni delati prve korake in začeti hoditi, čeprav še ne poznamo vseh naslednjih korakov.

Adventni čas nas je v prvi adventni nedelji spodbujal, naj bomo čuječi, naj prisluhnemo, naj slišimo, kajti to je temelj vseh naših medsebojnih odnosov tako med nami kot tudi z Bogom.

Potem smo v drugem adventnem tednu prosili, naj nas Gospod uči moliti, naj nam da prave besede, da mu bomo lahko izrekli to, kar se v našem življenju dogaja, da bo lahko naša molitev res molitev, res pogovor. Da bomo po molitvi čutili, da nismo sami in da z vsako molitvijo vstopamo v občestvo Cerkve.

Danes pa nas tretja adventna nedelja uči presojati različne glasove, ki so okoli nas, ali kakor rečemo v duhovni terminologiji, da nas uči RAZLOČEVATI duhove, ki vplivajo na nas in ki se pojavljajo v našem življenju. To je tudi tretji korak našega sinodalnega procesa, naše sinodalne poti, razmišljanja in delovanja naše Cerkve, ko si prizadevamo, da bi se bolje slišali, da bi se znali bolje pogovarjati, da bi znali najti prave besede in da bi potem končno tudi skupaj razmišljali in razločevali, kaj storiti. Od kod prihajajo ti in drugi glasovi, kateri so pravi?Gospod nas jemlje za svoje sodelavce, za svoje svobodne sinove in hčere, od katerih pričakuje in si želi, da hodijo z njim, da so občestvu z njim ne kot služabniki, ampak kot bratje in sestre.

Danes v evangeliju smo slišali, kako so k Janezu Krstniku prišli veliki duhovniki in ga spraševali: »Kdo si ti? Ob tem pa so mu še prišepetovali: Ali si ti mesija? Ali si prerok, ali si ta, ki ga pričakujemo?« Janez Krstnik je vedno znova odgovarjal: »Nisem. Nisem mesija, nisem prerok, nisem Elija.« 

Zdi se, da smo vsi tako hitro odvisni od tega, kaj drugi pričakujejo, da bi bili, ali da bi morali biti, od tega kako me drugi vidijo. Velikokrat nam manjka poguma in svobode, da bi bili v resnici to, kar smo. Ne tisto, kar bi drugi pričakovali, da bi morali biti. Za takšno držo, kot jo je imel Janez Krstnik, je treba biti svoboden, pogumen in ponižen. V evangeliju na več mestih slišimo, kako Janez o sebi pravi: »Nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal. On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Kdo torej si? Kdo sem? 

Zdi se, da je to vprašanje, če si ga sami zastavimo, zelo preprosto, pa vendarle je zelo pomembno. Na to vprašanje skoraj nikoli ne odgovarjamo po definiciji, ampak ta odgovor prihaja na plano v časih preizkušnje. Ko je stiska, ko je tema, ko so situacije kočljive, ko dvomim,… takrat pride na plano tisto, kar v resnici sem. Pogosto negativne podobe, negativne besede: Nisi vreden, nisi dovolj dober, nisi tak, kot bi moral biti.« In če te besede ali očitke nanašamo celo na Boga, da nam jih on očita, potem je to najkrajša pot, da odnose z njim zaključimo. 

»Nisi tak, kakršen bi moral biti. To ti še manjka, še to moraš narediti, pa boš tak, kot je tvoj sosed, tvoj prijatelj,...« Koliko je danes med nami tega boja in tekmovanja, tihih ponudb z vseh koncev, medijev in trgovin, ki nam prišepetavajo: »Takšni bi morali biti, to bi morali imeti, še to bi si morali kupiti, pa bi bili srečni.«

Tudi Jezus se je moral na začetku svojega javnega delovanja soočiti s hudim duhom, ki mu je prišepetoval ravno nasprotno od tega, kar on v resnici je: »Če si ti Božji sin, potem daj, da bodo ti kamni kruh. Če si ti Božji sin, se vrzi dol. Če si ti Božji sin, potem ukaži to ali ono.« Jezus je na te dvome in prigovarjanja odgovarjal tako, da se je vedno znova skliceval na Boga, na Božjo besedo, na svojega Očeta. To je rešitev tudi za nas. In tega nas danes uči tudi Janez Krstnik.

Bog je vsakemu dal in nam daje toliko edinstvenih darov, s katerimi lahko izpolnimo Božji načrt. Bog nas vedno samo spodbuja. Z njegove strani nikoli ne more priti kritika v smislu tak in tak bi moral biti, pa te bom imel rad. Nasprotno, to so besede, ki prihajajo od nasprotnika, od hudega duha. Samo on si želi, da bi dvomili v dobro v sebi, da bi dvomili v moč odpuščanja, da bi padali pred navidezno vsemogočnostjo greha in slabega. Zato apostol Pavel v pismu Rimljanom skoraj celo poglavje posveti prav tej resnici: Če je že po enem človeku greh naredil tako negativne posledice v življenju človeka in sveta, koliko bolj bo milost enega človeka dala nove moči in novega življenja vsem, ki vanj verujejo. Če je že greh tako močan, koliko močnejše je Božje odpuščanje. 

In prav k temu nas danes spodbuja Janez Krstnik - da bi bili pogumni, ponižni in preprosti v sprejemanju svoje podobe in vloge v našem življenju. Tako kot on, ko pravi: »Jaz nisem prerok, nisem beseda, sem samo pričevalec. Pričujem o luči, sem samo glas, po katerem bo Beseda lahko spregovorila.« To je veliko poslanstvo nas vseh, ki ga v življenju vedno znova odkrivamo. Da nismo mi tisti, ki bomo sami spreminjali svet, sebe in bližnje. Lahko pa po nas, po naših delih, predvsem po delih, ki izvirajo iz Svetega Duha, po delih ljubezni, miru, odpuščanja in potrpežljivost, Bog spreminja svet, nas in naše bližnje.

Zato prosimo za ta pogum in odprtost Janez Krstnika in velike žene adventnega in božičnega časa, Marije, ki je s preprosto besedo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«, spremenila tok zgodovine in tok časa.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof

Vir: https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/