V 5. misijonskem govoru se je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa osredotočil na vprašanje našega človeškega usmiljenja. Rekel je, da moramo od daru preiti k dolžnosti. Vendar je ponovno (kot v prvem govoru) poudaril, da "krščanstvo se ne začenja z dolžnostmi, ne začenja govoriti ljudem, kaj morajo storiti, da bi se rešili. Krščanstvo začenja pripovedovati o tem, kar je Bog storil za nas, da bi nas odrešil." Povedal je, da je "Božja ljubezen brezpogojna, vendar nikoli ne sme ostati brez konkretnih posledic." In zato je želel razmišljati ob konkretnih posledicah Božjega usmiljenja do nas ljudi, razmišljati o našem usmiljenju.

V govoru je p. Raniero opozoril, da naše usmiljenje ne more pogojevati Božjega usmiljenja. Pač pa mora naše usmiljenje biti zato, ker smo bili mi deležni Božjega usmiljenja. Navedel je Pavlove besede: "Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13). Za lažje razumevanje se je še zaustavil pri priliki o dveh služabnikih, ki jih je zapisal evangelist Matej v 18. poglavju.

Papeški pridigar se je vprašal: "Kako to, da je ljubezen do bratov in sester naš dolg, če mnogih sploh ne poznam?" In je odgovoril: "Mi ljudje smo dolžni ljubiti drug drugega zaradi tega, ker smo mi sami od Boga prejeli tako veliko mero ljubezni in jo lahko sedaj delimo med našimi brati in sestrami. Če tega ne počnemo, smo kakor tatovi. ... Ljubezen ni le dar, je tudi dolg".

Ko govorimo o medsebojnem usmiljenju, ni v igri le odpuščati bližnjemu. Zato je p. Raniero spregovoril tudi o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: nasičevati lačne, napajati žejne, oblačiti nage, sprejemati popotnike, obiskovati bolnike, reševati jetnike in pokopavati mrtve; dvomljivcem prav svetovati, nevedne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žaljivcem iz srca odpustiti, krivico voljno trpeti, za žive in mrtve Boga prositi. In delom usmiljenja, kot jih poznamo, bi še dodal: "Telesnim delom usmiljenja bi bilo na primer danes potrebno dodati: obiskovati ostarele in jih ne puščati osamljenih. Duhovnim delom usmiljenja pa bi danes morali dodati: vzgajati svoje otroke, predvsem vzgajati jih v veri".

V nadaljevanju govora je svoje razmišljanje naslonil na Pavlovo besedo iz 12. poglavja pisma Rimljanom: »Ljubezen naj bo brez hinavščine". To je namreč ljubezen, ki privre iz srca. "Nasprotje tej srčni ljubezni bi bila ljubezen, ki sicer dela dobro, vendar brez izrecnega hotenja delati dobro. Žal je tudi to možno: človek lahko dela dobro, ne da bi hotel dobro, ne da bi zares ljubil." In kot primer, kako človek lahko dela dobro brez ljubezni, je p. Cantalamessa rekel: "Človek lahko dela dobro, da bi se okoriščal z drugimi; da bi pred drugim veljal za velikodušnega, za dobrotnika, da bi se s tem izognil plačevanja davkov ...Veliko dobrodelnosti, s katero pomagamo t.i. tretjemu svetu, se poraja prav zaradi nemirne vesti, ker nas je preprosto sram izkoriščanja in ostalih krivic, ki jih delamo tem revnim ljudem. " Opozoril je tudi na razliko med krščansko ljubeznijo in človekoljubnostjo. Za tem je spregovoril o ganjenosti, ki se preveč izgublja med nami oz. se je sramujemo. Sam pravi, da " je ganjenost eno najlepših in najplemenitejših človeških čutenj. Ob srečanju z veliko bolečino, ki jo opazimo, nima nobena beseda tako globokega učinka, kakor zaradi ganjenosti orošene oči. To pove neskončno več od vseh tvojih besed sočutja ali sožalja."

Ob koncu govora je spregovoril še o sodbah, o katerih pravi Jezus: Jezus pravi: "Ne sodite, da ne boste sojeni" (Mt 7,3). Opozoril je, da "je potrebno iz naših sodb odstranjevati sleherni strup. Odstraniti je potrebno sovraštvo, mržnjo, obsodbo, ki se skriva v sodbah."

In še nekaj citatov:

"Krščanstvo se ne začenja z dolžnostmi, ne začenja govoriti ljudem, kaj morajo storiti, da bi se rešili. Krščanstvo začenja pripovedovati o tem, kar je Bog storil za nas, da bi nas odrešil."

"Božje usmiljenje je vedno vzrok in nikoli posledica našega usmiljenja."

"Ko smo torej mi prejeli Božje odpuščanje, ko nam je Bog odpustil naše žalitve, ki smo jih zakrivili proti njemu, moramo tudi mi odpustiti našim bratom in sestram, sicer bo usmiljenje, ki smo ga prejeli, ugasnilo. Če usmiljenje ne kroži, nam je odvzeto."

"Božja ljubezen je v kroženju, je odprta: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!" Tako se ljubezen nenehno vrača k Bogu, kajti Bog je ljubezen in njegova ljubezen ne more biti kakor stoječa voda. Njegova ljubezen je kakor voda, ki nenehno kroži, da ostane sveža."

"Naše usmiljenje do drugih dejansko ni čisti dar, ki bi jim ga podarili. To je naš dolg, je dolg! Sv. Pavel v pismu Rimljanom pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen." To je torej naš dolg. Kako to, da je ljubezen do bratov in sester naš dolg, če mnogih sploh ne poznam? Mi ljudje smo dolžni ljubiti drug drugega zaradi tega, ker smo mi sami od Boga prejeli tako veliko mero ljubezni in jo lahko sedaj delimo med našimi brati in sestrami. Če tega ne počnemo, smo kakor tatovi."

"Skušajmo narediti naslednji sklep: poglejmo, če je med menoj in mojim bližnjim, začenši pri najožjih družinskih članih: žena, mož, svak, svakinja, tašča, snaha ... kakšen strdek, kakšna zapora, kakršno koli zavračanje. In ob prvi priložnosti skušajmo ponovno odpreti pretok v tej žili. Zadostoval bo telefonski klic, stisk roke ... ki bo privedel do sprave."

Delati dobro, izvrševati dela usmiljenja mora izhajati iz našega hotenja narediti nekaj dobrega. Naša dobrohotnost mora prehitevati dobrodelnost.

"Ne smemo se sramovati ganjenosti, še posebno, ko jo prebudi bolečina našega bližnjega. Tudi skrivati nam je ni potrebno, kajti porodila se je prav za tega človeka in je najboljši, najlepši dar, ki ga lahko naklonimo drugemu."

"Vsi imamo na razpolago zelo preprosto sredstvo, ki so naše oči, naš pogled. Ko drugemu, našemu bližnjemu, revežu ne moremo dati ničesar drugega, mu lahko naklonimo pogled, ki je zares človeški, poln naklonjenosti in sprejemanja; ki bo v njem prebudil občutek človeškega dostojanstva. Pogled, preko katerega bo mogel razumeti, da smo mu blizu in z njim delimo njegovo bolečino. To seveda ne velja samo za reveže, pač pa za vsakega človeka."

Vir: Radio Ognjišče.