Grof Engelbert Speinheimski je v 11. stoletju pri kapeli sv. Lovrenca ustanovil majhen benediktinski samostan. Sčasoma je nastalo več kapelic, med njimi tudi sv. Štefana, kjer danes stoji Marijina cerkev v Puščavi. Zgrajena je bila v prvi polovici 17. stoletja, še istega stoletja predelana in povečana, in je ena največjih v Sloveniji. Gre za impozantno slopno baziliko italijanske pozne renesanse s tremi ladjami. Glavni baročni oltar, domače delo, se dviga v višino v štirih nadstropjih.
Skraja so za božjo pot poskrbeli benediktinci. V času jožefinskih reform ni prenehala in se ohranila do današnjih dni. Čez leto se zvrsti več velikih in manjših shodov.
Župnik Jože Tovšak je v župnijsko kroniko zapisal, da je bilo leta 1974 po novi maši Alojza Vicmana že drugo srečanje bolnikov pri Mariji v Puščavi na Pohorju, torej prvo leta 1973. Od tedaj je veljalo vedno tudi za škofijsko in izredno množično. Tolikšno v zadnjem času ne več, vendar še vedno priljubljeno in znano.
Tako je bilo v soboto, 26. avgusta, tu že petdeseto (z enoletnim premorom zaradi covida) nadškofijsko romanje bolnikov, invalidov in ostarelih. V spomin na jubilej so jim mladi ob prihodu pripenjali priložnostno značko. Romarski shod so začeli z molitveno uro pred Najsvetejšim, ki so jo vodili župnijske sodelavke in sodelavci.
Slovesno mašo ob somaševanju ruškega župnika soupravitelja Roberta Senčarja, predsednika nadškofijske Karitas Maribor Branka Mačka in še treh duhovnikov ter asistenci dveh stalnih diakonov je daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Med mašo je bila priložnost za spoved in prejem bolniškega maziljenja. Ob koncu slavja je med petimi Marijinimi litanijami in med sprehodom po cerkvi nadškof Cvikl z Najsvetejšim blagoslovil zbrane preizkušane brate in sestre in njihove spremljevalce. Na koru je prepeval združeni zbor obeh tukajšnjih župnij. Po maši so gospodinje za vse navzoče pripravile pogostitev z domačimi dobrotami.
Še posebej pa so jim bile blagodejne besede nadškofa Cvikla v mašni pridigi, ko je dejal: »Vsakoletno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih tu v Puščavi želi bi spodbuda nam vsem, da bi v sebi prebujali čut za bolne, invalide in ostarele, pa tudi za tiste, ki so v stiskah. Po drugi strani pa, da naredimo še več, da ohranjamo dar zdravja. Današnje srečanje pa je tudi priložnost, da izrečem zahvalo vsem, ki ste blizu bolnim, blizu invalidom in ostarelim. Ki jim pomagate, služite, naj bo to doma, v domovih za ostarele, ali v bolnišnicah. Zahvala vsem sodelavcem Karitas, ki tako nesebično obiskujete bolnike, jim prinašate svojo bližino, pomagate, da ostanejo povezani z občestvom. Zahvala tudi vam, duhovniki, diakoni in vsem, ki poleg bližine bolnim prinašate tudi sv. obhajilo. Prinašate namreč Njega, ki nas ne samo potolaži, ampak daje tudi moč, da lahko tudi v najtežjih trenutkih čutimo, da nismo prepuščeni samemu sebi. Naj nam to srečanju tu pomaga, da bomo še bolj spoznali, kako so bolni, invalidi, ostareli v središču božjega ljudstva, ki napreduje skupaj z njimi kot prerokba nekega človeštva, v katerem je vsak dragocen in nihče zavržen.«
