Mednarodni dan žensk, ki ga vsako leto praznujemo 8. marca, bo letos potekal na temo Odgovori žensk na ekonomsko krizo. Praznovanje tega dne želi na simbolni ravni opozoriti na ekonomsko, politično in družbeno enakopravnost žensk.

Vloga ženske je v svetopisemskem kontekstu tako kot pri večini starih vzhodnih ljudstev omejena na patriarhalno pojmovanje družbe, kljub temu pa so bile bistvene razlike, iz katerih lahko sklepamo na drugačen pogled na žensko. V Stari zavezi izstopa poročilo o stvarjenju, ko Bog k možu ženo pripelje kot enakovredno tovarišico. Moški to takoj razume, ker pozna njeno ime in jo označuje za svojo sopotnico (v hebrejščini je zaradi sozvočja možna besedna igra mož – možinja); mož je nanjo močneje navezan, kot na starše (prim. 1 Mz 2,23 sl.). V Novi zavezi je tako pri sinoptikih (prvih treh evangelistih), kot pri apostolu Pavlu ženska včlenjena v odrešenjsko delovanje Jezusa Kristusa: Marija kot Bogorodica in žene, ki so ob apostolih spremljale Jezusa.[1]

V Katoliški Cerkvi so se glede pojmovanja vloge ženske po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) zgodile pomenljive spremembe, saj je podprla njihovo dejavnejšo vlogo. Na samem koncilu je sodelovala skupina 23 žensk: 10 redovnic in 13 laikinj. Njihov prispevek je bil ključnega pomena za četrto poglavje dogmatične konstitucije o Cerkvi (Lumen gentium), sodelovale pa so tudi pri nastajanju pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu z naslovom Gaudium et spes.

Družbeni nauk Cerkve vse od okrožnice Rerum novarum (1891) vsebuje številne smernice in stališča o vlogi žensk v družini, družbi in Cerkvi. Apostolska spodbuda O krščanskih laikih postavlja »moškega in žensko kot dva posameznika z enakim dostojanstvom, ki pa ne odseva statične enakosti, kajti kar je specifično žensko, je različno od specifično moškega in ta različnost v enakosti bogati ter je nujna za skladno človeško sožitje«.[2] Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je v Pismu ženskam izpostavil, da »je Bog zaupal ženski ne samo nalogo rojevanja in družinskega življenja, marveč tudi oblikovanje same zgodovine«.[3]

Cerkev danes žensko postavlja v središče civilne družbe. Njena vloga je nenadomestljiva in vsaka ženska je povabljena, da v polnosti živi svoje dostojanstvo. Poklicana je, da se uresniči in uveljavi s svojimi talenti ter s tem prispeva k prijaznejši družbi.

Le priznavanje človeškega dostojanstva lahko vsem omogoči skupno in osebno rast. Za spodbujanje take rasti je potrebno zlasti v vsakdanjem življenju moškim in ženskam zagotoviti enake možnosti za objektivno enakopravnost pred zakonom.

Moški in ženska sta dva posameznika z enakim dostojanstvom, ki pa ne odsevata statične enakosti, kajti kar je specifično žensko, je različno od specifično moškega. Ta različnost v enakosti bogati in je podlaga za skladno človeško sožitje. Pogoj za zagotavljanje pravične navzočnosti ženske v Cerkvi in v družbi je bolj prodorno razmišljanje in upoštevanje antropoloških osnov položaja moškega in ženske. V zgodovini so različne družbene, politične, gospodarske ali verske okoliščine negativno vplivale na položaj žensk. Mnogim so bile kratene osnovne pravice in dostojanstvo. Znanstveni napredek, dostopno šolanje in družbene spremembe so vplivale na njihovo spremenjeno vlogo v družbi. Pravo vrednotenje žensk zahteva takšno ureditev dela, da svojega napredovanja ni prisiljena plačevati z zanemarjanjem družine, v kateri ima kot mati nenadomestljivo vlogo. To je vprašanje, po katerem merimo kakovost družbe in dejansko zaščito ženskih pravic do dela.

Dejavna vloga žensk pripomore k zavestnemu iskanju kakovostne in pravične družbene ureditve, kjer nihče ni izključen. Cerkev se zaveda, da je razkorak »med črko in duhom« velik, zato neskladja želi odpravljati s pomočjo vzpostavljanja temeljnih človekovih pravic, miru in dostojanstva. Mednarodni dan pomeni priložnost za razmislek o aktualnem položaju in dostojanstvu žensk.

Pobudo za poseben dan žensk je dala nemška feministka Clara Zetkin, prvič so ga obeležili leta 1911, mednarodni dan pa je postal leta 1917.