V nedeljo, 5. junija 2022, je stopila v veljavo apostolska konstitucija Praedicate Evangelium o rimski kuriji in njenem služenju Cerkvi in svetu. Tajnik Papeškega sveta za zakonodajna besedila msgr. Juan Ignacio Arrieta je izpostavil pomembnost reforme, ki se je začela s poslušanjem Cerkve na poti.
Msgr. Juan Ignacio Arrieta je za Radio Vatikan povedal, da reforma predstavlja kontinuiteto tega, kar Cerkev je. »Kurija je organizem v službi papeža in s papežem vodi vesoljno Cerkev. Smiselna je, v kolikor je združena s papežem,« je poudaril Arrieta in dodal, da ta razsežnost ostaja nespremenjena. Na začetku apostolske konstitucije Praedicate Evangelium je opredeljenih dvanajst novih načel in kriterijev, ki so značilni za reformo rimske kurije. Monsinjor Arrieta jih je povzel v tri skupine. »Prva je služenje papežu: kurija je v službi papeža in ima smisel, v kolikor služi papežu. Na drugem mestu: kurija je v službi škofovstva, Cerkve in pastirjev vesoljne Cerkve in je torej v občestvu z njimi. Mora jim prisluhniti, skupaj z njimi reševati zadeve in se z njimi pogovarjati, pri tem pa upoštevati njihove potrebe. In kot tretje: kurija je v občestvu tudi z osebami, ki delajo znotraj kurije, kar pomeni delovati v ekipi in se poslušati, soočati – gre za zahtevo občestva, da bi lahko delali.«
Kurija se nenehno prilagaja zahtevam Cerkve
Monsinjor Arrieta je zatrdil, da je do sedaj bilo že veliko reform, kajti kurija je organ, ki se mora neprenehoma prilagajati zahtevam Cerkve, ki se skozi čas spreminjajo. Spomnil je, da je nekaj let po konstituciji Pastor Bonus, v času pontifikata Janeza Pavla II., bil odpravljen dikasterij za neverne osebe, s prihodom Benedikta XVI. pa je bil ustanovljen Papeški svet za novo evangelizacijo. Medtem je prišlo do mnogih sprememb na področju pristojnosti organov, tako v času pontifikata Benedikta XVI. kot Frančiška, ko so bili ustanovljeni novi organi, povezani tudi s spremembami v mednarodni skupnosti, sedanji družbi, na področju finančnega nadzora. Prišlo je do mnogih novosti, ki so spodbudile nastanek novih organov, potrebnih za Sveti sedež, da bi lahko bil navzoč tudi v mednarodnem prostoru in v mednarodnih organih z delom za mir in edinost, čemur se posveča vatikanska diplomacija. Kot je izpostavil Arrieta, prilagoditi kurijo in Sveti sedež mednarodnim zahtevam je bilo nujno, sedanja apostolska konstutucija pa je vse te reforme uredila.
Konstitucija kot izraz sinodalnosti
Ena od značilnosti reforme rimske kurije je, da se ne posveča samo organom in se ne osredotoča samo na organigram in opis osebja, ampak »opredeljuje slog vladanja, slog upravljanja«. »Vedno se natančno govori o tem, da je treba vprašanja, ki so v pristojnosti dikasterijev, reševati v dialogu in soočenju s škofovstvom, predvsem s škofovi škofovskih konferenc, v pastoralnem in občestvenem slogu.« Gre za trajni izziv pri načinu dela in razmišljanja. Prav tako gre za »obojestransko obogatitev, kajti iz soočenja med kurijo in svetom prihaja do rasti in vladanja v univerzalnem smislu«. Monsinjor Arrieta je ob koncu še dejal, da je apostolska konstitucija Praedicate Evangelium rezultat dolgotrajnega dela, ki ga je na papeževo željo opravila komisija kardinalov. Prisluhnilo se je ljudem z vseh celin, se zborno opravilo delo ter se posvetovalo z določenimi osebami. Priprava besedila apostolske konstitucije je torej rezultat sinodalnosti.
