Papež Frančišek se je v nedeljo, 1. decembra 2019, na 1. adventno nedeljo s helikopterjem podal v svetišče jaslic v Greccio, kjer je v Votlini jaslic podpisal apostolsko pismo Admirabile signum o pomenu in vrednosti jaslic in ga med preprostim bogoslužjem v kapeli jaslic, po kratkem razmišljanju o jaslicah, izročil v branje navzočim. Zatem sta bralec in bralka naglas prebrala apostolsko pismo.
Apostolsko pismo Admirabile signum papeža Frančiška o pomenu in vrednosti jaslic
Potem ko je papež Frančišek pozdravil brate frančiškane, se je napotil v votlino jaslic, kjer je podpisal apostolsko pismo Admirabile signum o pomenu in vrednosti jaslic. Zatem je navzoče brate frančiškane in sestre redovnice nagovoril ter skupaj z njimi zmolil Očenaš in podelil blagoslov. »Največje Frančiškovo sporočilo je pričevanje. Tisti stavek: ''Oznanjajte evangelij in če je potrebno tudi z besedami''. Ne gre za to, da se gremo prozelitizem, da prepričujemo… Za zadnje, grešnike je pričevanje… On nas je naredil iz 'zemlje', kakor pravi 1Mojzesova knjiga. On, ki nas je naredil iz zemlje, smo zemlja, se je zaljubil v našo zemljo… Pričevanje Jezusove ljubezni je uboštvo, ponižnost. Hvala.«
Razmišljanje med izročitvijo apostolskega pisma
Koliko misli se mi podi po glavi v tem svetem kraju! A kljub temu je to, kar smo pred skalo teh gora, tako ljubih sv. Frančišku poklicani izpolniti je predvsem, da odkrijemo preprostost.
Jaslice, ki jih je sv. Frančišek prvič udejanjil ravno na tem majhnem prostoru, posnemajoč tesno betlehemsko votlino, govorijo same po sebi. Tukaj ni potrebno množiti besed, kajti prizor, ki je pred našimi očmi, izraža modrost, ki jo potrebujemo, da razberemo bistveno.
Pred jaslicami odkrijemo, kako pomembno je za naše življenje, ki je tako pogosto burno, najti trenutke tišine in molitve. Tišino, da bi zrli lepoto obličja deteta Jezusa, Božjega Sina, ki je bil rojen v revščini hleva. Molitev, da bi izrazili začuden »hvala« pred tem neizmernim darom ljubezni, ki nam je storjeno.
V tem preprostem in čudovitem znamenju jaslic, ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo človeškost in naše življenje. Nikoli nas ne pušča samih. Spremlja nas s svojo skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji, tako v veselju, kot v bolečini, je On Emanuel, Bog z nami.
Kakor betlehemski pastirji sprejmimo povabilo in pojdimo k votlini, da bi videli in prepoznali znamenje, ki nam ga je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno veselja, tako da ga bomo lahko ponesli tja, kjer je žalost; bo polno upanja, da ga bomo lahko podelili s tistim, ki ga je izgubil.
Poistovetimo se z Marijo, ki je svojega Sina položila v jasli, ker ni bilo prostora v nobeni hiši. Z njo in s sv. Jožefom, njenim ženinom, imejmo pogled usmerjen na Dete Jezusa. Njegov nasmeh porojen v noči, razprši ravnodušnost ter odpira srca za veselje tistega, ki se čuti ljubljenega od Očeta, ki je v nebesih.
