Zaradi nenehne skrbi za skladnost med zakonikoma, sem postal pozoren na nekatere točke, ki v določbah Zakonika cerkvenega prava (ZCP) in v Zakoniku kanonov vzhodnih Cerkva (ZKVC) niso v popolnem ujemanju.
Oba zakonika po eni strani vsebujeta skupne določbe, po drugi strani pa lastne posebnosti, zaradi katerih sta tako eden kot drug avtonomna. Kljub temu je potrebno, da se ujemajo tudi posebne določbe. Razhajanja namreč dejansko negativno vplivajo na pastoralno prakso, posebej v primerih, kjer je potrebno uravnavati odnose med subjekti, ki pripadajo določeni latinski Cerkvi in kakšni vzhodni Cerkvi.
To se prav posebej dogaja danes, ko je mobilnost prebivalstva pripeljala do navzočnosti precejšnjega števila vhodnih vernikov na latinskih območjih. Te nove razmere sprožajo številna pravna in pastoralna vprašanja, na katera je potrebno odgovoriti z ustreznimi določbami. Treba je opozoriti, da se morajo vzhodni verniki ravnati po lastnem obredu, ne glede na to kje se nahajajo (prim. ZKVC, kan. 40 § 3; II. vatikanski koncil, Odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah, 6). Posledično ima pristojna cerkvena oblast veliko odgovornost, da jim nudi ustrezna sredstva, da bi mogli izpolniti to dolžnost (prim. ZKVC, kan. 193 § 1; ZCP, kan. 383 § 1-2; Posinodalna aspostolska spodbuda Pastores gregis, 72). Normativna skladnost je vsekakor eno od sredstev, ki koristno spodbuja razvoj častitljivih vzhodnih obredov (prim. ZKVC, kan. 39) in Cerkvam sui iuris omogoča, da pastoralno delujejo na najboljši možen način.
Potrebno se je zavedati nujnosti priznavanja posebnosti discipline, ki se nanaša na ozemlje, kjer prihaja do med-cerkvenih odnosov. Na Zahodu, ki je večinsko latinski, je potrebno poiskati ustrezno ravnovesje med tem, kako zaščititi lastno pravo vzhodne manjšine ob upoštevanju zgodovinske kanonske tradicije latinske večine, na način, da se izogne neupravičenemu vmešavanju ter nesoglasjem in da se spodbuja uspešno sodelovanje med vsemi katoliškimi skupnostmi, prisotnimi na določenem območju.
Nadaljnji razlog za dopolnitev normative ZCP z izrecnimi vzporednimi določbami, ki so vsebovane v ZKVC, je v potrebi po boljši opredelitvi odnosov z verniki, ki pripadajo nekatoliškim vzhodnim Cerkvam, ki so danes navzoči v večjem številu na latinskih območjih.
Končno je potrebno poudariti, da je tudi kanonska doktrina zaznala nekatera razhajanja med obema zakonikoma ter precejšnje podobnosti in pokazala katera so problematična stališča in kako jih urediti.
Namen določil, ki so uvedene s tem motuproprijem, je doseči skladnost discipline, ki nudi jasnost v smislu pastoralnega delovanja v konkretnih primerih.
Papeški svet za zakonska besedila je s pomočjo komisije strokovnjakov za cerkveno latinsko in vzhodno pravo opredelil glavna vprašanja, ki so potrebna normativne uskladitve na osnovi besedila, ki je bilo poslano tridesetim svetovalcem in strokovnjakom po vsem svetu, prav tako pa tudi oblastem latinskih ordinariatov za vzhodne vernike. Po pregledu prispelih pripomb je Papeški svet za zakonska besedila na plenarnem zasedanju odobril novo besedilo.
Upoštevaje vse to, določam kot sledi:
1. čl. kan. 111 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom, ki vključuje nov paragraf in spreminja nekatere izraze:
§ 1 Latinski Cerkvi se s prejetim krstom pridruži otrok staršev, ki ji pripadajo, ali če ji eden izmed obeh ne pripada in oba soglasno želita, da se otroci krstijo v latinski Cerkvi; če ni soglasne volje, se pridruži Cerkvi sui iuris, ki ji pripada oče.
§ 2 Če pa je katoličan samo eden od staršev, se pridruži Cerkvi, ki ji pripada katoliški starš.
§ 3 Vsak krščenec, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti, more svobodno izbrati krst v latinski Cerkvi ali v drugi Cerkvi sui iuris; v tem primeru pripada Cerkvi, ki jo je izbral.
2. čl. kan. 112 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom, ki vključuje nov paragraf in spreminja nekatere izraze:
§ 1 Po prejemu krsta se pridružijo drugi Cerkvi sui iuris:
1º kdor je dobil dovoljenje od apostolskega sedeža;
2º zakonec, ki je ob sklenitvi zakona ali med njegovim trajanjem, izjavil, da želi prestopiti v Cerkev sui iuris sozakonca; ko zakon preneha, se lahko svobodno vrne v latinsko Cerkev;
3º otroci zakoncev, o katerih je govora v št. 1 in 2, pred dopolnjenim štirinajstim letom starosti, in prav tako otroci katoliškega zakonca v mešanem zakonu, ki je zakonito prestopil v Cerkev sui iuris; se lahko, ko dosežejo to starost, vrnejo v latinsko Cerkev.
§ 2 Navada prejemanja zakramentov v obredu druge Cerkve sui iuris, čeprav je dolgotrajna, ne vključuje pridružitve tej Cerkvi.
§ 3 Vsak prehod k drugi Cerkvi sui iuris velja od trenutka izjave, ki se izreče pred krajevnim ordinarijem te Cerkve ali pred lastnim župnikom ali pa pred duhovnikom, ki ga je pooblastil eden od njiju in pred dvema pričama, razen če temu ne nasprotuje kak reskript apostolskega sedeža; prehod se vpiše v krstno knjigo.
3. čl. Drugi paragraf kan. 535 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
§ 2 V krstni knjigi naj se zaznamuje tudi vključitev v Cerkev sui iuris ali prehod v drugo Cerkev, kakor tudi birma in kar zadeva cerkvenopravni položaj vernikov glede poroke, velja pa predpis kan. 1133, glede posvojitve, svetega reda in večnih zaobljub v redovni ustanovi; te zaznamke je vedno treba vnesti v krstni list.
4. čl. Druga točka prvega paragrafa kan. 868 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
§1. 2º da je utemeljeno upanje, da bo vzgojen v katoliški veri, velja pa § 3; če tega upanja sploh ni, je treba v skladu s predpisi območnega prava krst odložiti, staršem pa je razloge za to treba pojasniti.
5. čl. kan. 868 ZCP ima odslej tretji paragraf s sledečim besedilom:
§ 3. Otrok nekatoliških kristjanov je dopustno krščen, če starši ali vsaj eden od njih, ali tisti, ki je zakonito v njihovi vlogi, za to prosijo in če zaradi fizičnih ali moralnih ovir ne morejo doseči lastnega pastirja.
6. čl. kan. 1108 ZCP ima odslej tretji paragraf s sledečim besedilom:
§ 3. Samo duhovnik veljavno prisostvuje poroki med dvema osebama vzhodnega obreda ali med eno osebo latinskega obreda in eno osebo vzhodnega katoliškega ali nekatoliškega obreda.
7. čl. kan. 1109 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
Krajevni ordinarij in župnik, razen če jima ni bila s sodbo ali z odločbo naložena kazen izobčenja, interdikta ali suspenza ter izgube službe, ali če nista bila za taka razglašena, po službi v mejah svojega ozemlja veljavno prisostvujeta poroki ne samo podrejenih, ampak tudi drugih, da je le eden od obeh član latinske Cerkve.
8. čl. Prvi paragraf kan.1111 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
§ 1. Dokler krajevni ordinarij in župnik veljavno opravljata svojo službo, lahko v mejah svojega ozemlja dajeta pooblastilo za prisostvovanje poroki, tudi splošno, duhovnikom in diakonom, velja pa predpis kan. 1108 § 3.
9. čl. Prvi paragraf kan. 1112 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
§ 1. Kjer primanjkuje duhovnikov in diakonov, lahko krajevni škof, na predhodno priporočilo škofovske konference in ko dobi dovoljenje Svetega sedeža, pooblasti za prisostvovanje poroki tudi laike, velja pa predpis kan. 1108 § 3.
10. čl. kan. 1116 ZCP ima odslej tretji paragraf s sledečim besedilom:
§ 3. Poleg tega, kar določa § 1 št. 1 in 2, lahko krajevni ordinarij podeli kateremukoli katoliškemu duhovniku pooblastilo za blagoslovitev zakona krščanskih vernikov vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s Katoliško Cerkvijo, če ga za to spontano prosijo, in če nič ne nasprotuje veljavnosti in dopustnosti poroke. Isti duhovnik, vsekakor s potrebno preudarnostjo, o stvari obvesti pristojno oblast nekatoliške Cerkve.
11. čl. Prvi paragraf kan. 1127 ZCP se v celoti nadomesti s sledečim besedilom:
§ 1. Glede oblike pri mešanih zakonih naj se upoštevajo predpisi v kan. 1108; če katoličan sklene zakon z nekatoličanom vzhodnega obreda, se zahteva kanonična oblika poroke samo za dopustnost; za veljavnost pa se zahteva sodelovanje duhovnika ob upoštevanju drugih pravnih predpisov.
Naročam, naj bo vse, kar sem s tem apostolskim pismom v obliki motuproprija določil, veljavno in učinkovito, ne glede na kakršnekoli nasprotne določbe in ne glede na njihovo morebitno pomembnost in da se razglasi z objavo v L'Osservatore Romano in z objavo v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.
Dano v Rimu, pri Sv. Petru, 31. maja 2016, v četrtem letu našega pontifikata.
papež FRANČIŠEK
Prevod: Sebastijan Valentan
