Papež Frančišek je Kongregacijo za zadeve svetnikov pooblastil, da razglasi dekret za priznanje čudeža na priprošnjo bl. Terezije iz Kalkute. S tem je priznal že drugi čudež (prvega je pred beatifikacijo leta 2003 sv. papež Janez Pavel II.), kar je bil še zadnji pogoj za njeno kanonizacijo oz. razglasitev za blaženo.

Gre za nepojasnjeno ozdravitev Brazilca, ki je imel težko bolezen na možganih. 10. septembra 2008, ko je bil zaradi bolezni že v komi, so ga peljali v opracijsko sobo, da bi opravili nujen kirurški poseg. Njegova žena, ki je večer pred tem prosila, naj molijo, da bi sama Mati Terezija »ozdravila« moža, je bila v tem času skupaj z enim od duhovnikov in sorodniki v kapeli bolnišnice. Ko se je kirurg, ki naj bi opravil zahtevno operacijo, po kratkem času vrnil v operacijsko sobo, je našel bolnika, ki je sedel na postelji, zbujen in pri polni zavesti, ki ga je vprašal: »Kaj počnem tukaj?« Kot so potrdili kasneje zdravniki, je šlo za ozravitev v trenutku in »abscesi v možganih« so preprosto in nerazložjivo izginili. Gre za enega redkih primerov čudeža 'prve stopnje', v katerem je moč zaznati vstajenje od mrtvih ali t.i. restitutio ad integrum (popolno oz. celostno ozdravljenje, ki vključuje tudi ozdravljenje organov, ki jih je prizadela bolezen). Večina čudežev, ki jih navadno preverja vatikanski dikasterij, je 'tretje stopnje' – to pomeni, da gre za ozdravitev bolezni v trenutku, medtem ko bi medicina tak rezultat lahko dosegla samo po zelo dolgem času.

Pomenljivo je, da se je omenjeni čudež zgodil natančno 60 let po tem, ko je Mati Terezija razumela, da jo Gospod kliče, da zapusti mirno življenje skupnosti loretskih sester in služi revnim na cesti. To se je zgodilo medtem, ko je potovala z vlakom in videla okrožje na pobočju Himalaje, ki je bilo razdejano zaradi nemirov. Kot je sama kasneje dodala, »to ni bil le namig ali predlog, temveč preprosto ukaz.«

Vir: Radio Vatikan.