Pred nami so božični prazniki. Največji krščanski praznik je sicer velika noč, dan Gospodovega vstajenja. A Božič je praznik, ki se bolj kot katerikoli dotakne večine ljudi, ne le kristjanov. Njegov utrip je čutiti vsepovsod, čeprav morda le v obliki obdarovanj, prazničnih večerij in kosil. Ob Božiču, zlasti ob božičnih pesmih začutimo največ topline, domačnosti, prijazne sproščenosti in lepote. Če se poglobimo v božično praznovanje, vidimo, da je Božič zmagoslavje božje dobrote in ljubezni.

Z učlovečenjem večne Besede, druge Božje osebe v Sveti Trojici, je Bog razodel svojo ljudomilost, svojo ljubezen do ljudi. Lahko bi rekli, da se je izpraznil. Sestopil je v nizkost človeškega bivanja, obloženega s krivdo in smrtjo. Apostol Pavel je v pismu Filipljanom o Božjem Sinu zapisal: »Čeprav je bil v Božji podobi, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.«(Fil 2,6-7).

Na svetu je veliko trpljenja in zato ljudje vsak dan vzdigujejo k nebesom veliko vprašanj, tožb in obtožb. Nekaj od tega je posledica človeškega ponosa in pravičniške drže. Drugo pa je preprosto vzdihovanje trpečega ustvarjenega bitja, ki se nemočno sprašuje: Zakaj Bog dopušča to trpljenje, zlasti trpljenje nedolžnih.

Bog na to vprašanje ne odgovarja z besedami in razpravljanjem. Odgovoril je s tem, da je sam postal človek, ki je trpel, krvavel, bil križan in končno vstal od mrtvih. Kdo lahko ob trpljenju nedolžnih še obtožuje Boga, ležečega v revnih jaslih in visečega na križu?

Vsem, še posebej osamljenim in bolnim, želim blagoslovljene božične praznike, da bi poglobili v srcu vero, da je Bog nepreklicno z nami. To naj bo temelj našega veselja in upanja tudi vse dneve novega leta 2019.

Msgr. Andrej Glavan
Novomeški škof