Jaslice – v katerih leži Novorojeni Mesija, sestavljata ob dveh straneh dva lesena križa. Nemalokrat takšna dva križa nosita težo miz in kar je na njih. Na dveh križih so včasih pripravljali drva in druga gospodarska ter gospodinjska opravila, vrtnarji na takšnih dveh križih postavljajo kole za oporo v rasti nekaterim vrstam zelenjave, zidarji in pleskarji pa desko, na kateri zidajo ali pa pleskajo hišo.
Na božič Mesija še kot Dete leži pod budnim očesom Jožefa in Marije ter mirno spi med enim in drugim križem jasli. Križa skupaj nosita njegovo težo. Leta pozneje bo križ zopet nosil vso njegovo težo, a takrat bo to odrasel mož z razpetimi rokami zmagoslavja. In kot slišimo ob hlevčku angele peti Slava Bogu na višavah, jih bomo spet slišali peti ob praznem grobu.
Zgodovina evropskih narodov je že mnoga stoletja naslonjena prav med ta dva križa. Božič in Velika noč še zmeraj nosita njihovo narodno telo. Očitno pa ta dva križa vse bolj popuščata pod težo brezbrižnosti in celo sovraštva do Božjega Novorojenca. Narodi so se spravili nadenj, da bi ga zadušili v njegovem joku, ki v nerojenih otrocih prosi za življenje. In kdor jih brani, ga pogosto preganjajo in mu nastavljajo zanke, da bi ga uničili.
Da bi Novorojenega Mesijo končno vrgli iz jaslic, vztrajno žagajo prvi ali božični križ. Namesto križa jaslice podlagajo s takšnimi sporočili o božiču, ki ne govorijo o Jezusu, Jožefu in Mariji, temveč ustvarjajo zgodbe o nakupovanjih, obdarovanjih in dopustovanjih. Mnogi več ne vedo, da je božič praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je kot Bog postal človek, da bi mi postali Božji.
Zavezniki, razširjevalci in branitelji nekrščanskega božiča žagajo tudi drugi ali velikonočni križ. Za njih ni pomembno, da se je Jezus Kristus rodil, da bi nas na križu rešil greha ter smrti in nas s vstajenjem od mrtvih pridružil svojemu vstajenju. Oni nočejo biti rešeni greha, ker živijo tudi od greha. Nočejo vstati od mrtvih v Kristusu, ker so si smrt izbrali za zaključek življenja brez smisla.
Na božičnem in velikonočnem križu še zmeraj sloni tudi naše slovensko narodno telo, čeprav moči pešajo. Tisti ki v srcu dobro mislimo in imamo radi svojo domovino in Cerkev ne moremo biti pasivni. Treba je garati, da ohranimo vero in narodnost. V soboški škofiji se pripravljamo na obhajanje 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu, za katero so najbolj zaslužni prekmurski in prleški katoliški duhovniki (F. Ivanocy, J. Klekl st., M. Slavič, F. Kovačič, I. Jerič in še nekateri).
Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, nedeljskimi premišljevanji, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov (17. avgusta v Beltincih), znanstvenim simpozijem (13. novembra v Murski Soboti) in še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi Bogu zahvalili za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah svojega naroda, ki ga podpirata božični in velikonočni križ.
Petje angelov se nadaljuje v petju vseh ljudi, ki se veselijo izpolnitve Božje obljube, dane človeštvu že v raju. To je petje o zahvali Bogu, da nam je poslal svojega Sina. To je petje o prihodu Kneza miru, o svetosti in tišini te noči, kar s svojo presunljivo preprostostjo in globino še posebej slavnostno oznanja pesem Sveta noč, blažena noč. Prvič zapeta pri polnočnici 24. decembra 1818, torej pred 200 leti, v župniji Oberndorf, severno od Salzburga, v preprostem C-duru, se je zmožna dotakniti vsakega odprtega, preprostega srca: srca otroka in starca, bogatega in revnega, zdravega in bolnega, slavnega in pozabljenega. Njena največja moč je morda prav v tej njeni otroški preprostosti in iskrenosti - kot je to tudi sam božični praznik.
V veselju, da je Vsemogočni iz nebes prišel med nas kot otrok, vam voščim blagoslovljene in vesele božične praznike ter leto 2019, ki naj bo leto razvoja življenja med nami, miru, pravice in veselja v Svetemu Duhu!
Z nami naj vedno hodi nebeška Mati Marija!
Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof
