Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govóril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovóril po Sinu. (Heb 1,1,)

To je tisto večno in trajno oznanilo božičnega časa, ki je hkrati povzetek celotne drame človeške zgodovine. Človek je ustvarjen za Boga, ustvarjen je po Njegovi podobi, zato ga išče in po njem hrepeni, pa če se tega zaveda ali ne. Išče nekoga, ki bi lahko zares izpolnil in dopolnil njegovo življenje, njegovo hrepenenje, njegovo potrebo po bližini in varnosti. Nekoga, ki bi mu lahko res pomagal, da bi v polnosti zaživel takšen, kakršen je, kakršnega ga je Gospod ustvaril. Da bi človek lahko videl in prepoznal smisel vsega, kar živi in dela.

Ta drama človeštva je na nek način tudi drama Boga, Božjega iskanja, kako bi lahko nagovoril človeka, da bi človeka res srečal. Človeka, ki se je že na začetku v raju odtrgal od njega v prepričanju, da bo sam lažje in hitreje našel pot do lastne sreče. Vendar se Bog že Mojzesu v gorečem grmu razodene kot Bog življenja, kot tisti, ki vidi človeško stisko in mu želi pomagati. Ki zato nenehno išče načine, kako bi človeku spregovoril na srce, kako bi se ga dotaknil tam, kjer bi mu človek lahko verjel. Da bi ga lahko pritegnil k sebi, da bi ga človek slišal, mu sledil, da bi res videl, da ga ima rad in da je vse ustvarjeno zanj. Da bi lahko v polnosti zaživel.

To pa bo človek lahko živel samo takrat, ko se mu bodo odprle oči za drugega tako z malo kakor z veliko začetnico. Ustvarjeni smo namreč za občestvo, za drugega. Kot moškega in žensko, pravi Sveto pismo, je Bog ustvaril človeka. Zato nihče ne more živeti sam, ampak samo v skupnosti, samo v odnosih, samo v ljubezni. Te ljubezni in teh odnosov pa si ne more trajno zagotoviti sam, ampak samo v povezanosti s Tistim, ki je njegov začetek in njegov cilj.

To je tisto trajno in glavno sporočilo božičnega praznika, ki ga na nek način oznanjamo in živimo vsak dan. Pri vsaki sveti maši se nam namreč Bog razodeva v tej svoji majhnosti, v tej svoji veličini preprostosti. Daje se nam namreč kot kruh in kot beseda, ki pa ju lahko spregledamo ali preslišimo. Zakaj? Zato, ker se da najti in sprejeti samo z iskrenostjo, samo s pristnostjo, samo z ljubeznijo, ki jo človek v svobodi premore.

Tako, kot so jo premogli preprosti pastirji, o katerih govori božični evangelij. Ko se je sredi noči odprlo nebo in so doživeli nebeško luč, nenavadno prikazen angelov, ki so jih napotili v Betlehem. V preprosto vsakdanjost, ki so jo poznali, v njihove hleve, štale in ograde. Da bi tam v preprostem znamenju prepoznali Božjo obljubo. Ko so videli ženo z otrokom v jaslih, so prepoznali veličino Boga, ki ni v tem, da ostane v angelskih višinah in v angelski slavi, ampak, da Bog sprejme človeško ponižnost, preprostost in tudi človeški greh. Prepoznali so Boga, ki se je naselil v štalo, v našo šibkost, v človeško nepopolnost, v vsakega izmed nas. Med nami je našel svoj dom. V tem našem uboštvu, v tej naši krhkosti, da bi nas od tu odreševal, da bi sprejel naš napor, našo nemoč, pa tudi našo pristnost, našo svobodo, našo ljubezen, našo pripravljenost sprejeti ga.

Apostol Pavel je zapisal, kar je kasneje v božičnem evangeliju oznanil apostol Janez:

Nebeški Oče je tistim, ki so bili pripravljeni sprejeti Božjo besedo, dal moč, da postanejo Božji otroci. Vsem tistim, ki verujejo, čeprav so se rodili iz človeškega mesa, iz človeške nepopolnosti, ta Beseda daje moč, da iz življenja naredijo dar, da živijo Božje življenje.

Sprejmemo pa ga tako, da mu pustimo, da v nas spreminja to, kar premoremo in za kar se zdi, da je včasih močnejše od naše volje. Da to spreminja v tisto, za kar je bilo ustvarjeno – v Božje. Da v nas ta beseda, sporočilo in moč božiča premagajo sebičnost, to voljo mesa, ki je v nenehnem strahu in boju zase, ko človek misli, da bo samo s svojim naporom in svojo močjo postal srečen.

To preprosto dete, ki se je rodilo kot Božji otrok, nas vabi, da mu pustimo, da živi tudi v nas. Da premagamo vse tisto, kar se tolikokrat upira, da pustimo ljubezni, da se prebije skozi strah, da pustimo nežnosti, da zmaga nasilje, da damo prostor Besedi, ki želi prebiti našo gluhost.

Prav danes na sveti božiči dan se ta moč in to oznanilo še na poseben način dogajata. Luč sveti v temi. Tako danes oznanjamo po vseh cerkvah. Čeprav tema še vedno vztraja, čeprav še vedno z vso grozo na široko razprostira svoje roke čez ta naš svet, čeprav puške, sovraštvo, smrt in vojne tudi na ta dan še niso utihnili. Tudi prepiri in nesloge mad nami žal ne. Nasilje se še vedno upira in kaže svojo moč.

A On je tu, je dokončno tu! To nam v svoji majhnosti, v preprostosti in z vso svojo Božjo zvestobo oznanja. Ne samo kot majhno dete, ampak kot največja Božja moč. To je moč ljubezni, ki si izvoli vsakega izmed nas. Vsakemu, kot pravi Sveto pismo, ki je pripravljen to ljubezen sprejeti, ta ljubezen daje moč, da postajamo drugačni. Čeprav nas vabi na tih, nevsiljiv in potrpežljiv način.

Zato sprejmimo to Besedo, ki nam tudi danes pravi: Ne bojte se, zaupajte, jaz sem svet premagal. Samo ljubezen končno zmaga. Sprejmimo to Božje oznanilo danes tudi mi, da bomo zares Cerkev, občestvo bratov in sester na poti, Kristusovih učencev, ki skupaj hodimo in skupaj pričujemo za to veselo oznanilo današnjega božičnega praznika.

Vir: Škofija Celje

Preberite tudi božično voščilo škofa Maksimilijana Matjaža.