Na gradu Pišece bodo v petek, 12. julija 2013, ob 20.30, v okviru festivala Seviqc Brežice  v izvedbi Café Europa (FR) predstavili Vzpon na Mont Ventoux v d-molu. Izvajalca: Emmanuelle Cordoliani (igra), Varoujan Doneyan (violina)

Program koncerta

Johann Sebastian Bach (1685–1750)
Sei solo à violino senza basso accompagnato, IV (BWV 1004)
Allemanda / Corrente / Sarabanda / Giga / Ciaccona

Francesco Petrarca (1304–1374)
Vzpon na Mont Ventoux
Epistolae familiares (IV, 1)

»Z eno samo željo – videti kraj, ki slovi po svoji višini, sem se danes povzpel na najvišji vrh (s povsem upravičenim imenom “Vetrnik”) tega goratega območja.« Petrarcov vzpon na Mont Ventoux je enodnevno potovanje, pri katerem gre poleg telesnega vzpona tudi za vzpon duše. Ko se Petrarca vrne s svojega velikega potepa, na kratko poroča svojemu spovedniku, ki je ostal v Italiji. Bach je veliko svojih del za violino ustvaril po smrti svoje prve žene. To so dela, ki so nastala v trpljenju in so jih oblikovala nenehna in nerešena vprašanja. Podobno kot potovanje v temi lahko drugo partito vidimo kot nagrobnik, posvečen njegovi prvi ženi Mariji Barbari. »Preprosto sem se želel izogniti naporu vzpona; a nobena človeška iznajdljivost ne more spremeniti narave stvari ali doseči vrha s potovanjem navzdol.« Če združimo moči, se laže soočamo z močno osamljenostjo notranje refleksije. Petrarca hodi s svojim bratom, ki je ves čas hitrejši od njega, vendar ga potem počaka in ga pri tem nekaj časa spodbuja, nekaj časa pa se mu posmehuje. Podobno se tudi glas in violina izmenjujeta v vrtoglavi ponotranjenosti tega potovanja. Nato pa stvari najdejo svoje mesto, ko poslušamo, kako se Bach in Petrarca odpirata drug drugemu, se osvetljujeta ter si izmenjujeta mnenja in zemljevide potovanja skozi dušo. Ta vzpon v d-molu je križanje naših poti. Gre za način skupnega premagovanja zavitih in nepričakovanih delov ceste, sledenje venomer spreminjajoči se poti, medtem ko čas mineva … Pa vendar naj bi življenje, ki ga opisujemo kot posvečeno, iskali v višinah, do katerih pridemo prek zagat in izzivov. Vmes je tudi veliko vzpetin, ki jih moramo premagati in s katerih se spuščamo po veličastnih stopniščih. Na vrhu je konec naših muk, obenem pa tudi cilj, ki smo mu zavezani. Vsi si želimo doseči ta cilj, vendar, kot pravi Ovid: »Želeti je le majhen del; z največjo vztrajnostjo se moramo truditi, da dosežemo svoj namen.« Ni dvoma v to, da si človek kdaj česa res ognjevito želi, razen če je samo zaslepljen, kar se v življenju tudi pogosto zgodi. Le kaj te torej drži nazaj? Ob prihodu na vrh Petrarca z enim pogledom zaobjame širno območje, ki leži med španskimi Pireneji ter gorovjem Balkan ali Črnim morjem. Tako predvidi Republico Litterario, za katero velja, da je Petrarca njen duhovni oče.