Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev 2015

Dragi bratje in sestre!

Jezus je ”oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi” (apostolska spodbuda Veselje evangelija, 209). Njegovo zavzemanje – še posebej za najbolj ogrožene in odrinjene na rob družbe – nas vse vabi k skrbi za najbolj ranljive in prepoznavanju njegovega trpečega obličja predvsem v žrtvah sodobnih oblik revščine in suženjstva. Gospod govori: ”Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni” (Mt 25,35–36). Zato je poslanstvo Cerkve, ki je romarka na zemlji in mati vseh, ljubiti Jezusa Kristusa, še posebej v najbolj revnih in zapuščenih. Med njimi so gotovo tudi migranti in begunci, ki skušajo zapustiti težke življenjske razmere in najrazličnejše nevarnosti. Zato je letošnja tema svetovnega dne migrantov in beguncev Cerkev brez meja, mati vseh.

V bistvu Cerkev odpira svoje roke, da bi sprejela vse narode, brez razlikovanj in brez meja, da bi vsem oznanjala: ”Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Po svoji smrti in vstajenju je Jezus zaupal učencem nalogo, naj postanejo njegovi pričevalci ter oznanjajo evangelij veselja in usmiljenja. Na binkoštni dan so šli pogumno in navdušeno iz dvorane zadnje večerje, moč Svetega Duha je premagala dvome in strahove ter jim omogočila, da je njihovo sporočilo vsak doumel v svojem jeziku. Tako je Cerkev od vsega začetka mati, ki ima odprto srce za cel svet, brez meja. Njeno poslanstvo traja že dva tisoč let; že od prvih stoletij je misijonsko oznanjevanje osvetlilo univerzalno materinskost Cerkve, kar so pozneje utemeljili tudi cerkveni očetje in II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Koncilski očetje so, da bi razložili njeno naravo, govorili o materi Cerkvi (Ecclesia mater). Sama namreč rojeva sinove in hčere ter jih ”objema s svojo ljubeznijo in skrbnostjo” (dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium 14).

Cerkev brez meja, mati vseh, širi kulturo sprejemanja in solidarnosti, po kateri nihče ni nekoristen, neumesten ali nevreden. Če krščanska skupnost resnično živi svojo materinskost, hrani, usmerja in kaže pot, potrpežljivo spremlja, moli in uresničuje dela usmiljenja.

Danes, v dobi številnih migracij, ima vse to poseben pomen, saj mnogo ljudi zapušča svoje domove in se podaja na tvegano pot upanja s prtljago, polno želja in strahov, da bi našli bolj človeške življenjske pogoje. Neredko se zgodi, da tudi v cerkveni skupnosti preseljevanja vzbujajo nezaupanje in odpor, še preden spoznamo osebne življenjske zgodbe o preganjanju in revščini. Tako predsodki in dvomi trčijo ob svetopisemsko zapoved spoštljivega in solidarnega sprejemanja tujca v težavah.

Na eni strani v jedru svoje vesti začutimo klic, da bi se dotaknili človeške bede in uresničili Jezusovo zapoved ljubezni, ki nam jo je zapustil, ko se je poistovetil s tujcem, trpečim, z vsemi nedolžnimi žrtvami zlorab in izkoriščanja. Na drugi strani pa zaradi svoje šibke narave ”čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran” (Veselje evangelija, 270).

Pogum vere, upanja in usmiljenja nam omogoča, da zmanjšamo razdalje, ki ločujejo človeške drame. Jezus Kristus nas vedno čaka, da bi ga prepoznali v migrantih, pribežnikih, beguncih in izgnancih; kliče nas, da bi delili dobrine, tudi za ceno odpovedi pridobljenemu ugodju. Na to je opominjal že papež Pavel VI., ko je dejal, da ”kdor je v privilegiranem položaju, se mora odpovedati nekaterim svojim pravicam, da bi z večjo svobodo dal svoje dobrine v korist drugim” (apostolsko pismo Octogesima adveniens, 14. maj 1971, 23).

Na drugi strani večkulturni značaj sodobne družbe spodbuja Cerkev k zavzemanju za solidarnost, skupnost in evangelizacijo. Migracije namreč poglabljajo in krepijo vrednote, potrebne za zagotavljanje harmoničnega sobivanja med osebami in kulturami. Za doseganje tega cilja ne zadostuje zgolj strpnost, ki odpira pot spoštovanju različnosti ter nas vabi na pot medosebnih in medkulturnih izmenjav. Temu se priključuje poklicanost Cerkve k premagovanju ovir in spodbujanju ”prehoda od drž obrambe in strahu, brezbrižnosti in potiskanja na rob, ki so značilne za družbo trošenja, k držam, ki temeljijo na kulturi srečevanja, ki je edina zmožna graditi boljši, pravičnejši in bolj bratski svet” (Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2014).

Migracije so dobile take razsežnosti, da jih lahko uspešno ureja in upravlja samo sistematično in učinkovito sodelovanje med državami in mednarodnimi organizacijami. Migracije se pravzaprav tičejo vseh – ne le zaradi svojega obsega, ampak tudi zaradi ”števila vpletenih, zaradi sprožanja družbene, gospodarske, politične, kulturne in verske problematike, zaradi dramatičnih izzivov, pred katere postavlja[jo] narode in mednarodno skupnost” (Benedikt XVI, Ljubezen v resnici, 29. junij 2009, 62).

V mednarodnih izmenjavah mnenj je pogosto prostor za debate o priložnostih, metodah in pravilih, kako se spopasti s pojavom migracij. Mednarodne, nacionalne in lokalne organizacije in ustanove zavzeto delajo za osebe, ki s preseljevanjem iščejo boljše življenje. Kljub njihovemu velikodušnemu in pohvalnemu naporu je potreben temeljitejši in učinkovitejši pristop, ki bo vključeval univerzalno mrežo sodelovanja na temelju ohranjanja spoštovanja in edinstvenosti vsake osebe. Tako bo boj proti sramotnemu in kriminalnemu trgovanju z ljudmi, proti kršenju temeljnih človekovih pravic, proti vsem oblikam nasilja, nadvladovanja in ponižujočega suženjstva učinkovitejši. Skupno delo zahteva vzajemno sinergijo, v razpoložljivosti in zaupanju z zavestjo, da ”se nobena država ne more sama soočati s težavami, ki so povezane s tem tako razširjenim pojavom preseljevanja in se dotika vsake celine v dvojni smeri: priseljevanja in odseljevanja” (Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2014).

Na globalizacijo migracijskega pojava je treba odgovoriti z globalizacijo solidarnosti in sodelovanja, da bi življenjski pogoji priseljencev postali bolj človeški. Istočasno moramo okrepiti napore za zmanjšanje razlogov, ki cele narode silijo, da zapustijo svoj rojstni kraj zaradi vojn ali posledičnega pomanjkanja.

K solidarnosti do migrantov in pribežnikov je treba dodati pogum in ustvarjalnost za razvoj pravičnejše in bolj enakovredne ekonomsko-gospodarske svetovne ureditve, ki se bo zavzemala za mir, neodtujljiv pogoj vsakega pristnega napredka.

Dragi migranti in begunci! V srcu Cerkve imate posebno mesto. Pomagate ji širiti razsežnosti njenega srca, da lahko izkaže svoje materinskost do celotne človeške družine. Ne izgubite upanja! Spomnimo se na Sveto družino, izgnano v Egipt: kakor se je v materinskem srcu Device Marije in v skrbnem srcu svetega Jožefa ohranjalo zaupanje, da jih Bog nikoli ne zapusti, tako tudi vi ne obupajte nad Gospodom. Izročam vas njegovemu varstvu in vsem podeljujem apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 3. oktobra 2014.

Frančišek