V torek, 15. maja 2018, je Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenj v Vatikanu predstavnila dokument z naslovom Cor Orans (Srce, ki moli) o ženskem kontemplativnem življenju.
»Žensko kontemplativno življenje v Cerkvi je srce, ki moli, varuh zastonjskosti, bogastvo apostolske rodovitnosti in skrivnostne ter mnogovrstne svetosti. To življenje še vedno bogati Kristusovo Cerkev s sadovi milosti in usmiljenja.« Tako se začne novi dokument z naslovom Cor Orans (srce, ki moli), ki ga je danes izdala Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.
V uvodu v Navodila za udejanjanje apostolske konstitucije »Vultum Dei quaerere« o ženskem kontemplativnem življenju še piše: »S pogledom, uprtim v to posebno obliko hoje za Kristusom, je papež Pij XII. objavil 21. novembra 1950 apostolsko konstitucijo Sponsa Christi Ecclesia, ki je bila namenjena ženskemu meniškemu življenju. V omenjenem dokumentu je rimski škof priznal ženske meniške samostane kot avtentične avtonomne samostane in je podprl nastanek federacij kot tistih združitvenih struktur, ki bodo prispevale premagovati izoliranost samostanov. Vse to z namenom, da bi se omogočilo ohranjanje skupne karizme in sodelovanje pri medsebojni pomoči, izraženi na različne načine. V dokumentu so dani napotki za accommodata renovatio tega, kar se je imenovalo ženski meniški institut (pravna ustanova), predvsem glede tematike klavzure. Papež Pij XII. je tako za ženske kontemplativne samostane predhodnik tega, kar bo nekaj let pozneje zahteval drugi vatikanski cerkveni zbor za vse verske institute.
Kakor spominja papež Pij XII. na začetku apostolske konstitucije – ki skoraj kakor zgodovinski uvod označuje v najosnovnejših potezah različne faze ženskega posvečenega življenja v Cerkvi -, je namen in uresničitev ustanoviteljev, potrjenih s strani ustreznih cerkvenih avtoritet, olepšal skozi stoletja Cerkev, Kristusovo nevesto, z množico karizem, z oblikovanjem različnih oblik kontemplativnega življenja v različnih meniških tradicijah in v različnih družinah glede na karizmo.
Specifičnost dokumenta, ki govori o skupnih normativnih določbah ženskih meniških institutov, avtonomnih samostanov in federacij med avtonomnimi samostani, je dajalo dolgo življenjsko moč apostolski konstituciji Sponsa Christi Ecclesia, ki je bila veljavna celo po zaključenem drugem vatikanskem cerkvenem zboru in po uveljavitvi Zakonika kanonskega prava, do tega dotičnega dokumenta.
Papež Frančišek je namreč 29. junija 2016 objavil apostolsko konstitucijo Vultum Dei quaerere, da bi pomagal kontemplativnim redovnicam doseči cilj, ki je lasten njihovi specifični poklicanosti. Povabil je k razmisleku in razločevanju o točno določenih vsebinah, povezanih s posvečenim življenjem na splošno in z meniško tradicijo konkretno, a ni želel izničiti Sponsa Christi Ecclesia, ki je bila tako spremenjena samo v nekaterih točkah. Zato se morata oba papeška dokumenta upoštevati kot normativna in veljavna za kontemplativne samostane in morata biti brana in razumljena v enotnem pogledu.
Papež Frančišek je želel v Vultum Dei quaerere predstaviti – v isti smeri, kot je nakazal papež Pij XII. in kot je spomnil tudi drugi vatikanski cerkveni zbor – močno in rodovitno pot, ki jo je prehodila Cerkev sáma v zadnjih desetletjih v luči učenja drugega vatikanskega koncila in upoštevajoč spreminjajoče se družbeno-kulturne pogoje.
Zato od trenutka, ko imajo instituti, ki so popolnoma predani kontemplaciji, vedno svoje odlično mesto v mističnem Kristusovem telesu, “celo kadar je potreba po apostolski dejavnosti zelo velika, člani teh institutov ne morejo biti poklicani v sodelovanje pri različnih pastoralnih nalogah”.
