Biti kristusov učenec – Sveti Duh vas bo odaril z novo močjo, pogumom in radostjo pri širjenju evangelija

1. Dragi romarji, dragi prijatelji »Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas«

Dragi prijatelji! V zadnjih mesecih pred svetovnim srečanjem mladih v Braziliji sem pogosto prebiral čudovito poslanico, ki jo je že oktobra lani za to priložnost napisal zaslužni papež Benedikt XVI. (2005–2013). Priporočam, da jo tudi sami preberete, premislite in »premolite«. Navajam eno od misli, ki je zgovorna in poučna za vse, spodbuja pa nas, da bi znali vedno znova preganjati malodušje, preračunljivo negotovost ter strah pred mladimi, češ saj ni mogoče nič narediti.

»Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe: toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas. Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla vse, posebej še »oddaljene«. Nekateri so zemljepisno oddaljeni, drugi pa so oddaljeni, ker njihova kultura Bogu ne daje prostora; nekateri evangelija še niso sprejeli osebno, drugi pa so ga prejeli, in kljub temu živijo, kot da Boga ne bi bilo. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo obrodil sad. »Ljudstva«, h katerim smo poslani, niso samo druge države sveta, temveč tudi različna življenjska okolja: družine, četrti, študijska in delovna mesta, skupine prijateljev in prostočasne dejavnosti. Veselo oznanilo evangelija je namenjeno vsem okoljem našega življenja brez razlike.

Verjetno ste že večkrat doživeli, kako težavno je vaše vrstnike vključiti v izkušnjo vere. Najbrž ste pogosto ugotavljali, da je v mnogih mladih, posebej v določenih odsekih življenja, prisotna želja, da bi spoznali Kristusa in živeli evangeljske vrednote, vendar se obenem počutijo neprimerne in nesposobne za to. Kaj lahko naredimo? Predvsem vaša bližina in vaše preprosto pričevanje bosta kanal, po katerem se bo Bog lahko dotaknil njihovega srca. Kristusovo oznanilo se ne širi samo preko besed, temveč mora vključevati celotno življenje in preiti v dejanja ljubezni. Dragi prijatelji, ne bojte se ponuditi vašim vrstnikom srečanja s Kristusom. Kličite Svetega Duha: On vas bo vodil, da boste vedno bolj spoznavali in ljubili Kristusa in vam bo dal ustvarjalnost za širjenje evangelija.« (Poslanica papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (prim. Mt 28,19).

Kot je zapisal pokojni češki predsednik Vaclav Havel, v sodobnem času manjka razumnosti in odgovornosti. Sodobni vagabund pogosto išče to, kar mu ugaja, kar mu je čim bolj udobno, in izoblikuje neko koktajl duhovnost. Velikokrat mu zmanjka moči za resno odločitev. Samo resna odločitev, sprejemanje odgovornosti pomeni, da je človek na poti svobode in v pristnem, z molitvijo in zakramenti utemeljenem odnosu z Bogom. Če smo samokritični, je prav, da se vprašamo, če smo kristjani dovolj odprti do iskalca in ali ga sprejemamo.

2. Prisluhniti sodobnem iskalcu – biti s človekom in za človeka

Zaslužni papež Benedikt XVI. je ponavljal, da sta za krščanstvo najbolj nevarna arogantni dogmatizem ter moraliziranje. Tega je preveč med nami kristjani. Odlomek o Jezusu in Samarijanki je zelo poučen. Je revolucionaren, ker Jezus kot Jud sreča ženo, ki je Samarijanka in se celo pogovarja z njo. Jezus bi jo lahko odpravil s predsodki in moraliziranjem. Toda ne, ravna čisto drugače: brez predsodkov se pogovarja z njo, jo pogleda, posluša in potem prosi: »Žena, daj mi piti, potrebujem te.« Najprej je odnos, ljubezen, sprejemanje, šele potem žena spremeni svoje življenje. – In to je ključno za krščanstvo. Čim bolj bomo osebno verni, tem bolj se bomo dali poučiti Svetemu Duhu, Duhu Resnice, tem bolj bomo lahko priče Vstalega Kristusa.

Vaclav Havel je kot predsednik nove Republike Češke pogosto poudarjal, da je pravi izziv trenutka govoriti resnicoljubno. Grožnja naši civilizaciji morda ne leži v tem, da ne govorimo resnicoljubno, da lažemo, ampak da z lahkoto izrekamo besede, ki so popolnoma prazne. V nekaterih ozirih je to tudi izziv za našo Cerkev; da izgovarjamo besede, ki dejansko nekaj pomenijo, ki imajo svojo težo in avtoriteto. Kako naj živimo, da bi lahko govorili besede, ki nagovorijo človeka v njegovem konkretnem položaju?

Prvi izziv, ki se poraja, ni vprašanje, kaj povedati, ampak na kakšen način oziroma kako s svojim življenjem pričujemo za to, kar govorimo. Kako naj živimo, da bomo lahko govorili z avtoriteto, ne pa kot pismouki in farizeji? Spregovoril bom o treh izzivih, ki zadevajo nas vse:

1. Kako spregovoriti v svetu, ki je nezaupljiv do vsakogar, ki želi poučevati?
2. Kako smo lahko ubožni in pristni v svetu potrošništva?
3. Kako smo lahko svobodni v svetu, ki je usmerjen v fatalizem?

Vsak izmed teh izzivov predstavlja specifične in konkretne naloge, kako naj živimo svoje življenje v veri. Kako smo lahko pričevalci v svetu, ki je nezaupljiv do vsakogar, ki želi poučevati?

Jezus v Janezovem evangeliju pravi: »Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Če želimo biti oznanjevalci, če želimo, da imajo naše besede avtoriteto, moramo izgovarjati tiste, ki so nam bile podarjene, besede razodetja, ki so prekvasile najprej nas same in tako naša govorica ostaja povezana s konkretno življenjsko izkušnjo in bolj razumljiva človeku, ki ga nagovarjamo.

Kako lahko nagovorimo človeka v družbi, ki je izrazito nezaupljiva do kakršne koli predstave o razodetju? V naši družbi za edino pristno velja beseda, ki jo govoriš iz sebe, iz lastne izkušnje. To je družba, ki po eni strani hrepeni po poučevanju, po drugi strani je do vsakega poučevanja izjemno oprezna, še posebej, kadar prihaja s strani Cerkve. Naš prvi izziv je torej takšen: Kako smo lahko občestvo, ki želi nagovoriti druge, če že sama misel na to, da bi kdor koli kogar koli kar koli učil, velja za vsiljevanje mnenja?

Pogosto slišimo, da tiči vzrok krize vernosti v Evropi v sekularizaciji. Ob bolj natančni analizi se zdi ta členitev preveč preprosta. Še vedno vladata velika lakota po Bogu in hrepenenje po razodetju. Ljudje si srčno želijo, da bi jim bil razodet smisel njihovega življenja, če jim ga le razodene kdor koli drug, ne pa krščanski učitelj. Knjigarne so polne knjig o okultizmu, čarovništvu, astrologiji, obiskovalcih iz vesolja, o vzhodnih religijah. Vendar je ta lakota po znanju ločena od procesa razmišljanja, razpravljanja, ugibanja, oblikovanja čuta za skrivnostno. Končno moramo spoznati, da ta razkol globoko razdvaja tudi samo Cerkev. Vsi smo otroci razsvetljenstva, zato nas naša kultura potiska proti skepticizmu in fundamentalizmu, tako svetopisemskemu kot znanstvenemu. Obstaja kriza vloge razmišljanja tako znotraj teologije kot tudi znotraj celotne kulture.

Eden od temeljnih izzivov je naučiti ljudi, da bi uvideli, kako razmišljanje sodi k našemu zaznavanju Božjega razodetja. Dialog in nestrinjanje, razprava in debata, vse to so načini, kako na ljubeč način sprejemamo resnico, ki nam je dana od Boga.

Zdi se, da je v Cerkvi danes preveč prestrašenosti. In veliko tega strahu je povezanega z bojaznijo pred razmišljanjem oz. gre za strah pred različnimi mnenji. Potruditi se moramo, da se ne bomo bali razprave, saj to sodi k približevanju skrivnosti. Sveti Tomaž Akvinski je bil teolog, ki je svoja razmišljanja vedno začenjal z nasprotnimi mnenji svojih sogovornikov, in ta nasprotna mnenja je vzel silno resno. Pa ne zato, ker bi si želel dokazati, zakaj se motijo, pač pa zato, da bi pokazal, kako imajo do neke mere prav. Celotni srednjeveški »disputatio« je bila razprava, s pomočjo katere si se učil od svojega nasprotnika. Sveti Tomaž je bil ubožni učenjak, tak, ki je prosjačil za resnico. Bil je kot Jakob, ki se bori z angelom, da bi lahko zahteval svoj blagoslov.

Teološka središča bi morala biti znana kot kraji, kjer imajo vsi pogum, da brez strahu razpravljajo o vsakodnevnih vprašanjih, da se ne strinjajo drug z drugim iz preprostega razloga, da bi se med seboj česa naučili. Vaclav Havel je zapisal: »Očitno je obdobje ideologij dokončno zaključeno. Mislim, da zdaj vstopamo v obdobje razmišljanja« (Vision of Europe, edited by Richard Kearney, Dublin 1992, 129). To je morda malce optimistično, pa vendarle upajmo, da ne preveč. Zavedati se moramo, da to velja tudi za Cerkev.

3. Od udobja in ugodnosti k odgovornosti in radostnemu pričevanju

Kot sem že dejal, bi bilo preveč poenostavljeno, če bi našo dobo opisovali zgolj v luči sekularizma. Tudi danes obstaja globoka, včasih malce nenavadna želja po verovanju. Nekateri ljudje poskušajo prebirati zvezde. Knjige o okultizmu polnijo knjigarne. Res je tudi, da za neskončne množice ljudi, morda večje, kot v kateri koli drugi kulturi v svetovni zgodovini, Bog preprosto ne obstaja. Boga ni. Sveta se niso dotaknili znaki presežnosti. V naši kulturi je oznanjevanje postalo povsem drugačna dejavnost, saj v večini evropskih držav Božjega imena v javnih govorih ne omenjajo. Kako lahko začnemo s pogovorom, pričevanjem, če pa osebni Bog v jeziku številnih poslušalcev zveni tako tuje?

Pred tridesetimi leti je mož po imenu Polanyi napisal knjigo, v kateri je trdil, da se je moderna doba rodila z razširjenostjo t. i. leposlovja udobnosti. Posebej se ukvarja s pojavom, kako sta se zemlja in delo spremenila v udobnosti, v stvari, ki jih je moč kupiti in prodati. Človeška življenja in naravni svet so postali dejavnosti trga.

Kako lahko v takšnih razmerah pričujemo o veselem sporočilu evangelija? To je eno od najtežjih vprašanj, na katero bi moral (po)iskati odgovor. Le predstavljam si lahko, da to pomeni, kako moramo na novo odkriti radikalno svobodo nenavezanosti na materialne dobrine. Če želimo spregovoriti o Božjem daru, morajo biti naša občestva – župnije otočki alternativne kulture, kjer se lahko zares osvobodimo skušnjav potrošništva. In kako je to sploh mogoče, če pa potrošništvo prežema sleherni vidik našega jezika razen, če se naučimo, kako postati notranje svobodni in nenavezani na potrošniško misel? Ne (z)morem videti, kako smo lahko oznanjevalci na tem svetu, kjer je vse naprodaj in ima vse svojo ceno, razen če ponovno odkrijemo obrobje. Moj vtis je, da ne glede na to, kako pogosto razpravljamo o solidarnosti in skrbi za revne in obrobne, da smo vse preveč tudi kristjani otroci tega časa, ter premalo drugačni in svobodni, da bi lahko bili izziv in pričevalci za drugačno življenjsko pot.

In tako smo pred tretjim izzivom, s katerim se moramo soočiti. Kot kristjani moramo govoriti besede resnice in ne klišejev; besede milosti in ne besed trga. Pričevati moramo z besedo, ki osvobaja. Govoriti moramo besede, ki bodo ljudi osvobodile. To je resnično zahtevna naloga, saj našo kulturo zaznamuje globoka vdanost v usodo, vera, da pravzaprav ne moremo ničesar spremeniti. Če pa se bo kdaj koli kaj spremenilo, to zagotovo ne bo zaradi odločitev, ki smo jih sprejeli sami! V Evropi, kjer vladata huda žeja po znanju in obenem nezaupanje, da nas lahko kdor koli, še posebej Cerkev, česa nauči, se moramo osredotočiti na svoja študijska središča. Ali so to kraji, kjer se študentje resnično naučijo razmišljati? Ali so to kraji, kjer o dnevnih, cerkvenih in svetovnih vprašanjih razpravljajo brez strahu? Ali v Evropi, ki jo je zapeljalo potrošništvo in v kateri je Bog daru in milosti tako pogosto odsoten, premoremo dovolj poguma, da postanemo preprosti in nenavezani na materialne dobrine? Ali si v družbi, ki jo prežema vdanost v usodo (fatalizem), drznemo sprejemati težke odločitve, prevzeti odgovornost, in tako vsaj malce namigniti, kaj mislimo s tem, ko govorimo o svobodi Božjih otrok? Ali v Evropi, polni priseljencev, sporočamo širino gledanja in plemenitost srca? Ali pričujemo in smo osvobojeni od navezanosti na »imeti« namesto, da bi se posvetili »biti«?

4. Srce govori srcu – to, kar srce ima, to srce lahko da – pričujem v občestvu

»Srce govori srcu,« (Cor ad cor loquitur) je misel sv. Frančiška Saleškega, in sicer iz daljšega pisma, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom … Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«

Kardinalsko geslo Srce govori srcu, ki si ga je bl. John Henry Newman izbral po sv. Frančišku Saleškem, osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja in pričevanja za Kristusa. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Srce govori srcu, Božje srce človekovemu srcu – v učlovečenju Božjega Sina in v zakramentalnem življenju Cerkve. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo vero, želijo bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa. Se bomo ob tem vodilu zamislili in se vprašali, ali o nečem samo govorimo ali to tudi smo? Resnično pričevanje Jezusovega učenca se začenja v naših srcih, v žaru našega bivanja – to pa v drugih, naših prijateljih in sodobnih iskalcih vzbuja veselo pričakovanje samega sebe«!

5. Hrepenenje po Bogu je položeno v srce prav vsakega človeka: »Nočem biti samo kupček materije!«

V zadnjih mesecih mi je posebej dal misliti naslednji dogodek. V mesecu juniju so na vrsti izpiti, matura in s tem branje in ocenjevanje množice esejev. Včasih malo naporno, pa vendar je to delo izredno zanimivo, saj se vsako leto naučim marsičesa novega. Letos me je dobesedno pretresel in k razmišljanju izzval esej, v katerem je bil govor o smislu življenja. In zapisane so bile pomenljive besede, ki so zvenele približno takole: »Čas, različna dela in mediji nam neprestano govorijo, da je človek samo kupček materije, da je vera iluzija, da so nebesa samo prevara in sanjarjenje ipd. – Toda ali ni že Aristotel govoril o tem, da je ljubezen večna, da pomeni ljubiti nekoga, da mu rečeš: Ti pa nikoli ne boš umrl … Ali je moja pokojna stara mama samo še kupček pepela? – Potem je sledil zapis, ki je naravnost krik mladega iskalca: Nočem, ne nočem biti samo kupček materije, srce mi govori, da sem nekaj več. …«

Kako iskreno je v tem zapisu izražena temeljna resnica našega življenja, da namreč nismo zapisani uničenju ampak, da naša pot vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja. Pri tem nam je čudovit zgled Božja Mati Marija: Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje.

Čas, v katerem živimo, sebe interpretira kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo, karierizmom, kjer, žal, ni prostora za razumnost in odgovornost. Omamljenost s koruptivnostjo je problem predvsem nekdaj socialno šibkih, ki v možnosti priti do bogastva vidijo priložnost uresničenja svojega ega, moči. Suženjska predanost servilni puhloglavosti je po volji šibkim in stalno ogroženim vodilnim kadrom. Vse to onemogoča, da bi človek v polnosti zaživel v svojem dostojanstvu ter ga ponižuje na raven sredstva, ki se odraža v različnih oblikah modernega suženjstva in različnih manipulacij na verskem, etičnem in drugih področjih. Posledice takšnega stanja se kažejo v ljubosumju in nevoščljivosti, zaradi česar se človek ne zna veseliti uspeha drugega. To se odraža v graditvi lastne identitete v strahu pred »nekimi sovražniki« od zunaj, neprestano tavanje in prilagajanje, neprestano odzivanje in »gašenje požarov«, ker gre za temeljno umanjkanje vizije in tu je vse manj prostora za človeka kot človeka, za to, da je nekdo in ne samo nekaj… Ni moj namen moralizirati ali biti črnogled. Tudi kristjani nismo imuni pred temi »boleznimi » sedanjega časa. Rad bi opozoril samo na dejstva, na človekov krik, » da noče biti samo kupček materije«, na klic obupa in upanja, ki hrepeni po lastnem dostojanstvu in hrepenenju po ljubezni, zavesti, da si ljubljen, da ljubiš… da si nekomu potreben, da lahko narediš nekaj lepega in dobrega. Morda bo človek le našel toliko moči in poguma, da bo presegel filozofijo samozadostnosti in pritlehnosti in pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, večnost.

Naravnost preroške so bile besede, ki jih je leta 1991 zapisal takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Aktualne so bile v tistem času, še bolj aktualne pa so danes. »Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si tudi sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova. To se pokaže predvsem v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju« (Communio 1991, str. 201).

Krščanstvo nikoli ni in ne sme postati neka ezoterična svetobežnost ali zakristijsko krščanstvo, ki se počuti varno v nekem getu. O tem, da pogled, usmerjen v večnost, pomeni novo moč za odgovornost in pristno velikonočno pričevanje tukaj in sedaj, nam na naravnost navdihnjen način spregovori F. M. Dostojevski v Bratih Karamazovih: »Zatorej vam pravim: prvič in predvsem bodimo dobri, potem pošteni in potem – nikoli ne pozabimo drug drugega. … Ali vera zares uči, da bomo vsi vstali od mrtvih in oživeli in bomo spet videli drug drugega …? Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!«

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof