Premišljevanja Danila in Anne Marie Zanzucchi za križev pot, ki ga bo papež Benedikt XVI. vodil v Koloseju na veliki petek zvečer

Premišljevanja za štirinajst postaj križevega pota,ki ga bo vodil papež Benedikt XVI. v Koloseju na veliki petek, 6. aprila 2012, zvečer, sta napisala zakonca Danilo in Anna Maria Zanzucchi iz gibanja fokolarov, pobudnika gibanja Nove družine. Pred besedili je kratek uvod in začetna molitev.

 

Uvod

Jezus govori: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« To vabilo velja za vse, samske in poročene, mlade, odrasle in stare, bogate in revne, te ali one narodnosti. Velja tudi za vsako družino, za vse njene člane posebej ali za vso malo skupnost.

Preden je Jezus pod Oljsko goro vstopil v svoj poslednji pasijon in so ga apostoli, ki so podremali, pustili samega, ga je bilo strah pred tem, kar ga je čakalo. Obrnil se je na Očeta in prosil: »Če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,« potem pa takoj dodal: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodí.«

V tem dramatičnem in slovesnem trenutku dojemamo globok pouk za vse, ki so stopili na pot za Kristusom. Tako kot vsak kristjan ima tudi vsaka posamezna družina svoj križev pot: bolezni, smrti, finančne težave, revščino, prevare, nemoralno vedenje enega ali drugega, nesoglasja s starši, naravne nesreče.

Vsak kristjan pa in vsaka družina lahko na tej poti bolečine obrne svoj pogled v Jezusa, Boga in človeka.

Podoživimo skupaj Jezusovo zadnje izkustvo na zemlji, ki ga je Oče sprejel v svoje roke, boleče in vzvišeno izkustvo, v katerem je Jezus zgostil najdragocenejši zgled in pouk o tem, kako živeti naše življenje v polnosti po vzoru njegovega življenja.

 

Uvodna molitev

Adoramus te, Christe

Jezus, v uri, ko se spominjamo tvoje smrti, želimo uperiti svoj ljubeči pogled v neizrekljive bolečine, ki si jih preživel.

V bolečine, ki so se zbrale v skrivnostnem kriku, ki si ga zagnal s križa, preden si izdihnil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Jezus, videti si kot Bog, ki je zašel za obzorje: Sin brez Očeta, Oče, oropan za Sina.

Ta tvoj človeško-božji krik, ki je pretresel ozračje na Golgoti, nas sprašuje in preseneča še danes, nam kaže, da se je zgodilo nekaj nezaslišanega.

Nekaj odrešenjskega: iz smrti je prižuborelo življenje, iz teme luč, iz ločitve skrajna edinost.

Žeja po priličenju s teboj nas vodi, da te prepoznamo kot zapuščenega vedno in povsod; v osebnih in v skupnostnih bolečinah, v bedi tvoje Cerkve in v nočeh človeštva, da bi vedno in povsod vcepili tvoje življenje, širili tvojo luč, porajali tvojo edinost.

Tako danes kot tedaj ne bi bilo velike noči brez tvoje zapuščenosti.

 

I. postaja

Jezusa obsodijo na smrt

Pilat ne najde kake posebne krivde, ki bi jo pripisal Jezusu, popusti pod pritiskom tožnikov in Nazarečana tako obsodi na smrt.

Zdi se nam, kot bi te slišali: »Da, na smrt sem bil obsojen. Toliko ljudi, za katere je izgledalo, da so me ljubili in razumeli, je poslušalo laži in so me obtožili. Niso razumeli tega, kar sem govoril. Izdali so me, postavili pred sodbo in me obsodili. Na smrt s križanjem, na najbolj sramotno smrt.«

Nemalo naših družin trpi zaradi prevare sozakonca, najdražje osebe. Kam je šlo veselje ob bližini, ob življenju v soglasju? Kam je šlo občutje, da sva eno? Kje je tisti za zmeraj, ki sva si ga izrekla?

Gledati tebe, Jezus, prevaranega, in doživljati s tabo trenutek, ko se ruši ljubezen in prijateljstvo, ki sta rasla v najinem paru, zaznati v srcu rane prevaranega zaupanja, izgubljene zaupljivosti, razblinjene varnosti.

Gledati tebe, Jezus, prav zdaj, ko me sodi tisti/tista, ki se ne spominja vezi, ki naju je družila, ko sva se povsem podarila drug drugemu. Samo ti, Jezus, me lahko razumeš, mi lahko daš poguma, mi lahko spregovoriš besede resnice, čeprav jih le s težavo razumem. Lahko mi daš moči, ki mi bo omogočila, da ne bom tudi sam/sama sodil/sodila, da se ne bom zgrudil/zgrudila, in to iz ljubezni do tistih, ki me čakajo doma in katerim sem zdaj edina opora.

 

II. postaja

Jezusu naložijo križ

Pilat izroči Jezusa v roke velikim duhovnikom in stražarjem. Vojaki mu vržejo čez rame škrlatni plašč in dajo na glavo krono iz trnovih vej. Ponoči se norčujejo iz njega, ga trpinčijo in ga bičajo. Potem mu zjutraj naložijo težak les, križ, na katerega pribijajo roparje, da bi vsi videli, kakšen konec čaka zločince. Mnogo njegovih pobegne.

Ta dogodek izpred 2000 let se ponavlja v zgodovini Cerkve in človeštva. Tudi danes. Prav Kristusovo telo, prav Cerkev je znova prizadeta in ranjena.

Ko te vidimo, Jezus, tako okrvavljenega, osamljenega, zapuščenega, zasmehovanega, se sprašujemo: »Mar tisti ljudje, ki si jih imel tako rad, ki si jim storil toliko dobrega, jih tako razsvetlil, mar tisti ljudje nismo tudi mi danes? Tudi mi smo se skrili iz strahu, da nas ne bi potegnili zraven, in smo pozabili, da smo tvoji učenci.«

Najhuje, Jezus, pa je, da sem tudi jaz prispeval/prispevala k tvoji bolečini. Tudi mi, zakonci, in naše družine. Tudi mi smo prispevali, da ti je bilo naloženo nečloveško breme. Vsakič, ko se nismo imeli radi, ko smo drug drugega oblagali s krivdo, ko si nismo odpuščali, ko se nismo hoteli spet imeti radi.

Mi pa še naprej poslušamo svoj napuh, hočemo vedno imeti prav, ponižujemo tistega, ki je ob nas, tudi tistega, ki je svoje življenje povezal z našim.

Ne spominjamo se več, da si nam, Jezus, ti sam rekel: »Karkoli ste storili enemu od teh najmanjših, ste meni storili.« Točno tako si rekel: »Meni.«

 

III. postaja

Jezus pade prvič

Jezus pade. Rane, teža križa, pot navkreber, po ovinkih. In prerivanje množice. Ni pa ga le to tako strlo. Morda gre za breme tragedije, ki se odpira v njegovem življenju. Ni več mogoče videti Boga v Jezusu, v človeku, ki se kaže tako šibkega, ki se spotakne in pade.

Jezus, tam, na tisti cesti, sredi vsega tistega ljudstva, ki kriči in vpije, ko si padel po tleh, se dvigneš in skušaš nadaljevati z vzpenjanjem. V dnu srca veš, da ima to trpljenje smisel, opažaš, da si si naložil breme tolikih naših opustitev, prevar in krivd.

Jezus, tvoj padec tudi nas boli, ker razumemo, da smo mi njegov vzrok; oziroma naša krhkost, ne le telesna, ampak krhkost vsega našega bitja. Radi bi, da ne bi nikoli padli; potem pa je treba tako malo, majhna ovira, skušnjava, nerodnost, in že se prepustimo, da pademo.

Obljubili smo, da bomo hodili za Jezusom, da bomo spoštovali tiste, ki nam jih je dal za bližnje, in da bomo skrbeli zanje. Da, zares jih imamo radi ali pa se nam vsaj zdi, da je tako. Če bi nas zapustili, bi nemalo trpeli. Potem pa v vsakdanjih okoliščinah zatajimo.

Koliko padcev je po naših družinah! Koliko ločitev, koliko prevar! In potem ločitve, splavi, odhodi! Jezus, pomagaj nam razumeti, kaj je ljubezen, nauči nas prositi odpuščanja!

 

IV. postaja

Jezus sreča mater

Ko se Jezus vzpenja na Kalvarijo, opazi svojo mater. Njuna pogleda se srečata. Razumeta se. Marija ve, kdo je njen sin. Ve, od kod prihaja. Ve, kakšno je njegovo poslanstvo. Marija ve, da je njegova mati; ve pa tudi, da je njegova hči. Vidi ga, kako trpi za vse ljudi, tiste od včeraj, danes in jutri. In trpi tudi ona.

Jezus, gotovo trpiš, ker na ta način spravljaš v trpljenje svojo mater. Pa saj jo moraš pritegniti v svojo božansko in strašno pustolovščino. To je načrt Boga za odrešenje vsega človeštva.

Za vse ljudi tega sveta, še posebej pa za nas, družine, je Jezusovo srečanje z materjo tam, na poti proti Kalvariji, nadvse živ in vedno sodoben dogodek. Jezus se je odpovedal materi, da bi mi, vsak od nas – tudi mi, zakonci – imel vedno dostopno in navzočo mater. Žal včasih to pozabimo. Ko pa na to spet pomislimo, se zavemo, da smo se v svojem družinskem življenju že neštetokrat zatekli k njej. Kako nam je bila blizu v težkih trenutkih! Kolikokrat smo ji izročili svoje otroke, smo jo prosili, naj posreduje za njihov telesno zdravje, še bolj pa za varstvo v nraveh!

In kadar nas je Marija poslušala, smo čutili njeno bližino in smo se dali potolažiti njeni materinski ljubezni.

Na križevem potu vsake družine je Marija zgled molka, ki celo v najbolj parajoči bolečini poraja novo življenje.

 

V. postaja

Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Morda pa Simon iz Cirene zastopa vse nas, ko nas preseneti neka težava, preizkušnja, bolezen, nepričakovano breme, včasih tudi težak križ. Zakaj? Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno zdaj? Gospod nas kliče, naj gremo za njim, mi pa ne vemo ne kam ne kako.

Najbolje je, Jezus, da gremo za teboj, da smo učljivi za to, kar zahtevaš od nas. Toliko družin lahko to potrdi iz neposrednega izkustva: nič ne koristi upirati se, bolj se splača tebi reči »da«, ker si ti Gospod nebes in zemlje.

Ni pa to edini razlog, da ti moremo in hočemo reči »da«. Ti nas ljubiš z neskončno ljubeznijo. Bolj kot oče, mati, bratje, žena, mož, otroci. Ljubiš nas z ljubeznijo, ki vidi daleč, z ljubeznijo, ki onstran vsega, tudi onkraj naše bede, hoče, da smo odrešeni, srečni, s teboj, za zmeraj.

Tudi v družini v najtežjih trenutkih, ko se je treba odločiti in se s tem obvezati, in če v srcu prebiva mir, če smo pozorni na to, da dojamemo, kaj Bog pričakuje od nas, nas tudi v družini razsvetli luč, ki nam pomaga razločevati in nositi naš križ.

Cirenejec nas spominja na toliko obrazov ljudi, ki so nam bili blizu v trenutkih, ko je na nas ali na našo družino zgrmel težak križ. Daje nam misliti na toliko prostovoljcev, ki na raznih koncih sveta velikodušno nudijo tolažbo in pomoč tistim, ki so v trpljenju in stiski. Uči nas, naj si v ponižnosti pustimo pomagati, če to potrebujemo, pa tudi, naj sami postanemo Cirenejci za druge.

 

VI. postaja

Veronika obriše Jezusovo obličje

Veronika, ena od žena, ki sledi Jezusu, ki je zaznala, kdo je on, ki ga ima rada in zato trpi, ko ga vidi trpeti. Zdaj od blizu opazi njegov obraz, tisto obličje, ki je tolikokrat govorilo njeni duši. Vidi ga zvrnjeno, krvaveče in izobličeno, čeprav še vedno milo in ponižno.

Ne more se upreti. Hoče olajšati njegovo trpljenje. Vzame platno in skuša obrisati kri in pot s tega obličja.

Včasih nam je v našem življenju uspelo obrisati solze in pot ljudem, ki trpijo. Morda smo na hodniku v bolnici pristopili k umirajočemu bolniku, morda smo pomagali priseljencu ali brezposelnemu, morda smo poslušali zapornika. In ko smo ga skušali okrepiti, smo mu morda obrisali obraz in ga sočutno pogledali.

In vendar se le poredko spomnimo, da se v vsakem našem bratu, ki je v potrebi, skrivaš ti, Božji Sin. Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi se tega spomnili. Postopoma bi se zavedeli dostojanstva slehernega človeka, ki živi na zemlji. Vsak človek, lep ali grd, nadarjen ali ne, od prvih trenutkov pod srcem matere ali že prileten, predstavlja tebe, Jezus. Ne samo to. Vsak brat si ti. Ko zremo vate, skoraj izničenega tam, na Kalvariji, bomo z Veroniko razumeli, da lahko v vsakem človeškem bitju prepoznamo tebe.

 

VII. postaja

Jezus pade drugič

Medtem ko se pomika dalje po ozki poti na Kalvarijo, Jezus pade drugič. Zaznamo njegovo telesno šibkost po prebiti strašni noči, po mučenju, ki so mu ga zadali. Morda pa ni samo to znašanje nad njim, opešanost in breme križa na ramenih tisto, kar ga je pahnilo na tla. Jezusa bremeni neizmerljiva teža, nekaj najbolj notranjega in najglobljega, kar je pri vsakem koraku moč jasneje začutiti.

Vidimo te kot kateregakoli ubožca, ki je zgrešil v življenju, zdaj pa mora plačati. Videti je, kot da nimaš več ne telesne ne duševne moči, da bi se soočil z novim dnem. In padeš.

Kako se prepoznavamo v tebi, Jezus, tudi v tem novem padcu in omedlevici. In vendar se znova dvigneš, hočeš zdržati. Za nas, za vse nas, da bi nas opogumil, naj vstanemo. Naša slabost je tukaj, tvoja ljubezen pa je večja od našega pomanjkanja, vedno nas lahko sprejme in nas razume.

Naši grehi, ki si si jih naložil, te pritiskajo k tlom, tvoje usmiljenje pa je neskončno večje od naše bede. Da, Jezus, po tvoji zaslugi znova vstajamo. Zgrešili smo. Pustili smo se zapeljati skušnjavam sveta, verjetno zaradi blišča zadovoljstva, da bi slišali, kako nekdo še vedno hrepeni po nas, kako nas ima nekdo rad, nas celo ljubi. Včasih komaj ohranjamo celo svojo obvezo zakonske zvestobe. Ni več nekdanje svežine in zagona. Vse se ponavlja, vsako dejanje je videti breme, zahoče se nam, da bi pobegnili.

Skušamo pa vstati, Jezus, ne da bi padli v največjo od vseh skušnjav: da namreč ne bi več verjeli, da tvoja ljubezen zmore vse.

 

VIII. postaja

Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo

Med množico, ki mu sledi, je tudi skupina jeruzalemskih žena; poznajo ga. Ko ga vidijo takega, se pomešajo med množico in se vzpenjajo proti Kalvariji. Jokajo.

Jezus jih vidi, zazna njihovo sočutje. In tudi v tem tragičnem trenutku hoče ponuditi besedo, ki presega preprosto sočutje. Želi si, da v njih, da v nas ne bi bilo le smiljenja, ampak spreobrnjenje srca, ki prizna napako, ki prosi za odpuščanje, ki začenja novo življenje.

Jezus, kolikokrat iz utrujenosti ali iz nezavedanja, iz sebičnosti ali iz strahu zapremo oči in se nočemo soočiti z resničnostjo. Predvsem pa se ne pustimo sami pritegniti, se ne zavzamemo za globoko in dejavno soudeležbo pri življenju in potrebah svojih bratov, tako bližnjih kot oddaljenih. Še naprej živimo v udobju, obsojamo zlo in tiste, ki ga delajo, a ne spremenimo svojega življenja in ne plačamo iz svojega, da bi se stvari spremenile in bi bilo zlo premagano in bi zavladala pravičnost.

Pogosto se stanje ne izboljša, ker se mi ne zavzamemo, da bi ga spremenili. Umaknili smo se, tako da nikomur nočemo nič slabega, pa tudi ne tistega dobrega, ki bi ga lahko storili in bi ga tudi morali storiti. In nekdo mora morda plačati tudi za nas, za naše skrivanje.

Jezus, naj nas te tvoje besede prebudijo, naj nam dajo nekaj tiste moči, ki žene evangeljske pričevalce, pogosto tudi mučence, očete, matere ali otroke, ki so s svojo krvjo, združeno s tvojo, odprli in še danes dobremu odpirajo pot v svet.

 

IX. postaja

Jezus pade tretjič

Cesta navkreber je kratka, njegova slabotnost pa je prišla do kraja. Jezus je omagal telesno, pa tudi v duhu. Nad seboj zaznava sovraštvo voditeljev, duhovnikov, množice, za katere je videti, kot bi hoteli nanj preložiti potlačeni bes za preteklo in sedanje stiskanje. Kot da bi iskali maščevanje, ko se s svojo oblastjo znašajo nad Jezusom.

In padeš, Jezus, padeš tretjič. Videti je, da si podlegel. A glej, s skrajnim naporom vstaneš in nadaljuješ strašno pot proti Golgoti.

Gotovo toliki naši bratje po vsem svetu prenašajo strašne preizkušnje, ker hodijo za teboj, Jezus. S teboj se vzpenjajo proti Kalvariji in s teboj celo padajo pod preganjanji, ki že dva tisoč let zadevajo tvoje telo, ki je Cerkev.

S temi svojimi brati v srcu hočemo darovati svoje življenje, svojo krhkost, svojo bedo, svoje male in velike vsakdanje muke. Pogosto živimo omamljeni od lagodja in se ne zavzemamo z vsemi močmi, da bi vstali in da bi dvignili človeštvo. Toda lahko vstanemo, ker je Jezus našel moč, da je vstal in šel naprej po poti.

Tudi naše družine so del tega scefranega platna, vklenjene so v življenje lagodnosti, ki postaja celo smisel življenja. Naši otroci rastejo; skušajmo jih navaditi na treznost, na žrtev, na odpoved. Skušajmo jim dati družbeno življenje, ki nudi izpolnitev na športnem, družabnem in rekreativnem področju, a ne tako, da bi te dejavnosti bile samo način, kako napolniti dneve in imeti vse, kar si zaželimo.

Zato nam je, Jezus, treba poslušati tvoje besede, za katere želimo pričevati: »Blagor ubogim, blagor krotkim, blagor mirotvorcem, blagor tistim, ki trpijo zaradi pravičnosti ...«

 

X. postaja

Jezusa slečejo

Jezusa imajo v rokah vojaki. Kot vsakega obsojenca ga slečejo, da bi ga ponižali, da bi ga izničili. Brezbrižnost, prezir in malomarnost do dostojanstva človeške osebe se povežejo s pohlepom, požrešnostjo in zasebnimi interesi: »Vzeli so Jezusova oblačila.«

Tvoja suknja, Jezus, je bila brez šiva. To nam govori o tem, kako so tvoja mati in tisti, ki so hodili za teboj, skrbeli zate. Zdaj si brez obleke, Jezus, in izkušaš nelagodje človeka, ki je plen množice, ki ne spoštuje človeške osebe.

Koliko ljudi je trpelo in še trpi zaradi pomanjkanja spoštovanja do človeške osebe, do lastne intimnosti. Včasih morda tudi mi nismo imeli dolžnega spoštovanja do človekovega dostojanstva tistega, ki je bil ob nas, ko smo »si prilastili« tistega, ki nam je bil blizu, otroka ali moža ali ženo ali sorodnika, znanca ali mimoidočega. V imenu naše domnevne svobode ranimo svobodo drugih; kakšna malomarnost, kakšna brezbrižnost v vedenju in v tem, kako stopamo drug pred drugega.

Jezus, ki se pusti tako izpostaviti očem tedanjega sveta in očem človeštva v vseh časih, nam kliče pred oči veličino človeške osebe, dostojanstvo, ki ga je Bog dal vsakemu človeku in ki ga nič in nihče ne sme prekršiti, ker smo izoblikovani po Božji podobi. Nam je zaupana naloga, da spodbujamo spoštovanje do človeške osebe in do človeškega telesa. Nam, zakoncem, pa še posebej naloga, da povezujemo ti temeljni in neločljivi resničnosti: dostojanstvo in popolno podaritev sebe.

 

XI. postaja

Jezusa pribijejo na križ

Ko so prišli na kraj, imenovan Kalvarija, so vojaki tam križali Jezusa. Pilat je dal napisati: »Jezus Nazarečan, judovski kralj,« da bi ga zasmehoval in poniževal Jude. A ta napis nehote potrjuje resnico: Jezus je kralj, kralj kraljestva, ki nima meja ne v prostoru ne v času.

Lahko si samo zamislimo Jezusovo bolečino med krvavim in nadvse bolečim pribijanjem na križ. Vstopamo v skrivnost: zakaj se Bog, ki je iz ljubezni do nas postal človek, pusti pribiti na les in dvigniti z zemlje med bolečimi krči na telesu in v duši?

Iz ljubezni. Iz ljubezni. Samo zakon ljubezni pripravi človeka, da da lastno življenje za blagor drugega. To potrjujejo tiste matere, ki so se soočile celo s smrtjo, samo da bi rodile svojega otroka. Ali pa tisti starši, ki so izgubili otroka v vojni ali terorističnih dejanjih in se odločijo, da se ne bodo maščevali.

Jezus, na Kalvariji zastopaš vse nas, vse ljudi od včeraj, danes in jutri. Na križu si nas naučil ljubiti. Zdaj začenjamo razumeti skrivnost tistega popolnega veselja, o katerem si govoril učencem pri zadnji večerji. Moral si sestopiti iz nebes, postati otrok, potem odrasel mož in slednjič trpeti na Kalvariji, da bi nam s svojim življenjem povedal, kaj je prava ljubezen.

Ko te gledamo gori na križu, se tudi mi kot družina, zakonci, starši in otroci učimo ljubiti med seboj in ljubiti, gojiti med seboj tisto sprejemanje, ki se daje in ki zna biti sprejeto s hvaležnostjo. Ki zna trpeti, ki zna preobraziti trpljenje v ljubezen.

 

XII. postaja

Jezus umre na križu

Jezus je na križu. Ure tesnobe, strašne ure, ure nečloveškega telesnega trpljenja. »Žejen sem,« reče Jezus. In k ustnicam mu približajo gobo, napojeno s kisom.

Nepričakovano šine krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Kletev? Obsojenec kriči psalm? Kako sprejeti Boga, ki kriči, ki se pritožuje, ki ne ve, ne razume? Božji Sin, ki je postal človek, ki čuti, da umira zapuščen od svojega Očeta?

Jezus, vse do tod si postal eden od nas, eno z nami, razen v grehu! Ti, Božji Sin, ki si postal človek, si se izenačil z nami celo tako, da si ti, ki si sveti, izkusil naše grešno stanje, oddaljenost od Boga, pekel tistih, ki so brez Boga. Ti si izkusil temo, da bi nam dal luč. Doživel si ločitev, da bi nam dal zedinjenje. Sprejel si bolečino, da bi nam pustil ljubezen. Izkusil si izključenost, ko si bil zapuščen in si visel med nebom in zemljo, da bi nas sprejel v Božje življenje.

Skrivnost nas obdaja, ko podoživljamo vsak korak tvojega trpljenja. Jezus, ti se ne oklepaš ljubosumno svoje enakosti z Bogom kot nekega zaklada, ampak si postal ubog, brez vsega, da bi nas obogatil.

»V tvoje roke izročam svojega duha.« Kako ti je uspelo, Jezus, v tem breznu obupa, da si se izročil Očetovi ljubezni, da si se prepustil v njem, umrl v njem? Samo če gledamo vate, samo s teboj se lahko soočimo s tragedijami, trpljenjem nedolžnih, ponižanji, žalitvami, smrtjo.

Jezus doživlja svojo smrt kot dar zame, za nas, za našo družino, za vsakega človeka, za vsako družino, za vsako ljudstvo, za vse človeštvo. V tem dejanju se ponovno rojeva življenje.

 

XIII. postaja

Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi

Marija vidi, kako umira njen sin, Božji Sin in njen. Ve, da je nedolžen, a si je naložil breme naše bede. Mati daruje sina, sin daruje mater. Janezu, nam.

Jezus in Marija, glejte, to je družina, ki na Kalvariji doživlja in trpi najglobljo ločitev. Smrt ju ločuje ali pa je vsaj tako videti, mater in sina, združena z nepredstavljivo vezjo, ki je človeška in božanska hkrati. Iz ljubezni to darujeta. Oba se prepuščata Božji volji.

V vrtinec, ki se je odprl v Marijinem srcu, vstopa drug sin, ki predstavlja vse človeštvo. In Marijina ljubezen do slehernega od nas je podaljšek ljubezni, ki jo je imela do Jezusa. Da, ker bo v učencih videla njegovo obličje. In bo živela zanje, da jih dviga, jim pomaga, jih spodbuja in pripelje do prepoznanja Božje ljubezni, da bi se v svoji svobodi obrnili k Očetu.

Kaj govorita meni, nam, naši družini ta mati in ta sin na Kalvariji? Vsak se lahko samo osupel ustavi pred tem prizorom. Zaznava, da nam ta mati in ta sin podarjata enkraten in neponovljiv dar. V njiju namreč najdemo sposobnost, da razširita naše srce in odpreta naše obzorje do vesoljnih razsežnosti.

Tam, na Kalvariji, ob tebi, Jezus, ki si umrl za nas, naše družine prejemajo Božji dar: dar ljubezni, ki lahko razširi objem do neskončnosti.

 

XIV. postaja

Jezusa položijo v grob

Globok molk objema Kalvarijo. Janez v svojem evangeliju potrjuje, da je bila Kalvarija v vrtu, kjer je bil še nerabljen grob. Prav tja Jezusovi učenci položijo njegovo telo.

Ta Jezus, ki so ga počasi in postopoma prepoznavali kot Boga, ki se je učlovečil, je tam kot truplo. V neznani samoti se čutijo izgubljene, ne vedo, kaj bi storili, kako bi se vedli. Samo to jim preostaja, da se med seboj tolažijo, da se opirajo drug na drugega, da se stisnejo skupaj. Prav tam pa dozori v učencih vzgib vere, spomina na tisto, kar je Jezus rekel in storil, ko je bil sredi med njimi in česar tedaj niso popolnoma razumeli.

Tam začenjajo biti Cerkev, ko pričakujejo vstajenje in izlitje Duha. Z njimi je Jezusova mati Marija, ki jo je Sin izročil Janezu. Zberejo se z njo, okoli nje. V pričakovanju. V pričakovanju, da se Gospod razodene.

Vemo, da je tisto telo po treh dneh vstalo. Tako Jezus živi za zmeraj in nas spremlja, on osebno, na našem zemeljskem potovanju med radostmi in stiskami.

Jezus, daj, da bomo ljubili drug drugega. Da te bomo spet imeli med seboj vsak dan, kot si ti sam obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

---

Opomba: Avtor ploščic, ki so na ilustracijah v knjižici, ki jo je izdala Libreria Editrice Vaticana, je Benedetto Pietrogrande (2009, kapela Centra gibanja fokolarov, Rocca di Papa)

Besedilo je v slovenski jezik prevedel br. Miran Špelič OFM.