Občestvo med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, odnos med primatom in sinodalnostjo, veliki vsepravoslavni koncil v Carigradu leta 2016, izzivi našega časa in prispevek kristjanov pri reševanju kompleksnih problemov kot so migracije, klimatske spremembe, družbene krivice, fundamentalizem. Vse to so teme, o katerih je spregovoril ekumenski patriarh Bartolomej v pogovoru s p. Antoniem Spadarom, direktorjem jezuitske revije La Civiltà Cattolica, ki bo izšla 4. aprila.
Še pred izidom revije je vatikanski časopis L'Osservatore Romano objavil nekaj odlomkov njunega pogovora. Ti zadevajo predvsem vprašanja primata in kolegialnosti ter priprave na koncil.
Primat, kolegialnost, sinodalnost
Teološka vprašanja primata in kolegialnosti zavzemajo osrednji položaj v Cerkvi. Istočasno so kritična točka, kar zadeva odnose med »sestrskima Cerkvama«. Gre za razpravo, ki traja že stoletja. Vsakič, ko se med pravoslavnimi razpravlja o primatu, se pomisli na papeško oblast, in to zlasti v luči srednjeveških zlorab. Vsakič, ko se med rimskimi katoličani razpravlja o kolegialnosti, se pojavi strah, da je oblast papeža postavljena pod vprašaj ali celo, da se zanjo sploh ne zmeni. Potreben bo torej čas, preden bomo razločili resnične skrbi in namene vsakogar. Do takrat pa bo imel pomenljiv vpliv na dojemanje cerkvene oblasti način obnašanja verskih voditeljev. Med pravoslavnimi to pomeni živeti pravo kolegialnost, ki ne sme biti izgovor za medsebojno tekmovalnost. Pristen pogled na vodenje bo neizogibno določil resnično in verodostojno naravo kritičnega pogleda na Petrinsko službo, tako pojasnjuje patriarh Bartolomej.
Nato pravi, da se opravljanje papeške službe s ponižnostjo in sočutjem lahko opredeli kot odsev ljubezni križanega Gospoda, in ne zgolj kot zemeljsko oblast. Sinodalnost potrebuje nekoga, ki je prvi (protos). To je tisti, ki ima karizmo diakonie v služenju občestvu, tisti, ki si prizadeva za consensus vseh. Prav to pa je tudi tisto, kar po patriarhovih besedah dela posebno vodenje papeža Frančiška, v katerem izstopajo njegova »integriteta, spontanost in toplina«.
Skupaj s papežem Frančiškom pravoslavni lahko naredijo marsikaj
Skupaj z njim lahko pravoslavni naredijo marsikaj, četudi bo pot teološke in zakramentalne edinosti zahtevala še veliko časa in dela. Bartolomej med drugim omenja prizadevanja za lajšanje trpljenja in lakote ter krizo, nastalo zaradi klimatskih sprememb, ki pod vprašaj postavlja naše vedenje v odnosu do naravnih virov. Tudi zloraba religije v politične namene in težave kristjanov po svetu kličejo k skupnemu delovanju. V okviru tega so imela srečanja s papežem Frančiškom v Jeruzalemu in Rimu velik pomen in prostran vpliv.
Odločilni temi za sklic vsepravoslavnega koncila
Pravoslavna Cerkev je v okvirih pričevanja modernosti zmožna dati mnogo. Veliki koncil leta 2016 bo temeljni element za njen razvoj in njeno navzočnost v sodobnem svetu. Odločilni temi za njegov sklic sta predvsem dve. Prva tema so odnosi med pravoslavnimi Cerkvami, drugimi krščanskimi veroizpovedmi in drugimi verstvi. Druga tema pa so odnosi med samimi pravoslavnimi Cerkvami. Žal se v mnogih pravoslavnih okoljih razširja nek konservativen element. Ta je v tem, da na izzive naše dobe odgovarja z zapiranjem vase, v nekakšno zadušljivo in izključujoče življenje. Poleg tega, kar zadeva bratske in kolegialne odnose med samimi pravoslavnimi Cerkvami, narašča nacionalistično in triumfalistično omejevanje evharistične in ekumenske narave Cerkve.
Koncil – priložnost
Kot nadaljuje ekumenski patriarh Bartolomej, je iskreno upanje glede koncila torej, da bi se avtokefalne pravoslavne Cerkve lahko zbrale in bi svobodno, v duhu poštenosti in transparentnosti, razpravljale o vprašanjih, ki so resnično pomembna za Cerkev in za svet. Namesto da bi se zaprle samo v iskanje lastnih interesov, povezanih z oblastjo in privilegiji. V nasprotnem primeru bo vsepravoslavni koncil zapravljena priložnost, dana, da bi se soočili s problemi, ki zares štejejo in ki trpinčijo tako Božje ljudstvo kot Božje stvarstvo.
Vir: Radio Vatikan.
