Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

V Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK podpiramo skupno izjavo Komisije škofovskih konferenc Evropske skupnosti in Škofovske konference Združenih držav Amerike glede pogajanja o sklenitvi Čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe med EU in ZDA.[1] Razprave ki spremljajo pogajanja, prebujajo številna vprašanja v zvezi s socialno zaščito delavcev, skrbjo za ranljive skupine, zmanjševanjem družbene neenakosti in migracij, zavzemanjem za mir in  odgovornostjo do prihodnjih generacij. Zato želimo v Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK opozoriti na nekatere probleme in prispevati svoj delež k oblikovanju njegove vsebine. V ta namen posredujemo stališča, ki smo jih pripravili skupaj z drugimi evropskimi škofovskimi konferencami v Evropski uniji ter jih predhodno uskladili z Ameriško škofovsko konferenco. Želimo si, da bi na spodaj navedenih etičnih in socialnih izhodišč temeljile javne razprave o tem sporazumu ter iz njih izhajali politiki in strokovnjaki, ki delujejo v Sloveniji in v institucijah Evropske unije.

Pred zaključkom pogajanj za sklenitev čezatlantskega partnerstva ter potrditvijo in sprejetjem tega sporazuma je ključno, da se izvede temeljita analiza pozitivnih in negativnih učinkov na družbo in okolje. Takšna presoja bi poleg ekonomske teorije morala upoštevati tudi objektivno analizo dejanskih učinkov predlaganega sporazuma na naše državljane, družbo in planet. Analiza mora upoštevati morebitne posledice čezatlantskega partnerstva na osnovne potrebe, elemente blaginje ter pravico do dostopa in pravico do priložnosti. Čezatlantsko partnerstvo mora prispevati k blaginji vseh državljanov, zlasti revnih. Pri odločitvah, ki vplivajo na življenja ljudi, bi morali sodelovati vsi. Predvidene koristi je treba pravično razdeliti, sicer se lahko neenakost le še poglobi. Čezatlantsko partnerstvo mora torej prispevati k varnejšemu in mirnejšemu svetu in ne h krepitvi gospodarskih in političnih napetosti.

Dejstvo je, da politik za boljšo skupno prihodnost, ki bodo spoštovale pravice sedanjih in prihodnjih generacij, ne moremo oblikovati niti s prekomernim številom predpisov niti z radikalno deregulacijo. Dogovori in sporazumi morajo ohraniti družbeno dinamiko, s tem da ustvarjalnim silam uma in srca dajo potrebno gotovost, hkrati pa spodbujajo pravično sodelovanje vseh članov človeške družine.

Besede, ki jih je papež Frančišek leta 2013 izrekel skupini G-8, veljajo tudi za čezatlantsko partnerstvo: »Cilj ekonomije in politike je služenje ljudem, začenši pri najrevnejših in najbolj ranljivih«.[2] Zgodovina je polna dokazov, da sta povečana stopnja trgovanja in vlaganja lahko resnično koristna, če sta strukturirana tako, da neenakost ali nepravičnost zmanjšujeta, ne poglabljata. Da trgovinske politike lahko uresničujejo skupno dobro za naše narode in za vse ljudi po svetu, morajo biti zakoreninjene v etičnih načelih, katerih središče so ljudje. Pri pogajanju oziroma izvajanju trgovinskih sporazumov je treba upoštevati načela, ki se zavzemajo za človeško življenje in dostojanstvo in ga branijo, varujejo okolje in javno zdravje ter se zavzemajo za pravičnost in mir v našem svetu.

Pri vrednotenju predlaganih trgovinskih sporazumov, tudi čezatlantskega partnerstva, je treba upoštevati določena načela:

1. Trajnost in previdnost. Škofje Združenih držav Amerike in Evropske unije želijo poudariti načeli trajnosti in previdnosti. Iz previdnostnega načela med drugim sledi, da mora biti v ospredju preprečevanje škode. Pri potrjevanju izdelkov oziroma postopkov je treba ravnati v skladu s potrpežljivostjo toliko časa, da je na voljo dovolj znanstvenih dokazov, ki potrjujejo, da izdelki ne povzročajo občutne škode sedanjim in prihodnjim generacijam in ne ogrožajo naravnega okolja.
2. Varovanje delovne sile. V skladu s človekovim dostojanstvom je treba prednostno zavarovati delavce in njihove legitimne pravice. Podpiramo pravice delavcev, vključno s pravico do organiziranja in skladnost z mednarodnimi standardi dela. Ob vsakem sporazumu je potrebna tudi trdna odločenost pomagati prizadetim delavcem ter njihovim družinam in skupnostim pri soočanju s socialnimi in finančnimi posledicami selitve delovnih mest, ki jih lahko povzroči prosta trgovina. Posebno pozornost je treba posvetiti delovnim pogojem, razumnim delavnikom, prostemu času, eksistenčnemu minimumu za družine in drugim priznanim socialnim ugodnostim.
3. Domorodno prebivalstvo. Katoliški škofje vsega sveta se veliko posvečajo domorodnim skupinam ljudi. Iz spoštovanja do njihove kulturne dediščine in v luči njihovega gospodarskega razvoja mora čezatlantsko partnerstvo spoštovati dediščino teh domorodnih skupnosti in pravično deliti koristi trgovine s skupinami, ki so vir tradicionalnega védenja in naravnih virov.
4. Migracije. Naša Cerkev že dolgo zagovarja pravico ljudi do migracij, ko razmere v njihovih domovinah niso več varne oziroma jim ne omogočajo, da bi preživeli sebe in svoje družine. Če želimo zmanjšati stopnjo migracij, moramo omiliti okoliščine, ki ljudi silijo, da zapustijo domovino. Zmanjšanje potrebe po migracijah bi moral zagotavljati vsak trgovinski sporazum oziroma sporazum o naložbah.
5. Kmetijstvo. Naši bratje škofje doma in v tujini in drugi partnerji, s katerimi sodelujemo, so izrazili veliko skrb, povezano z ranljivostjo majhnih kmetijskih proizvajalcev ob soočanju s konkurenco kmetijskih proizvodov, ki uživajo pomembno prednost v skladu z veljavnimi politikami in subvencijami. Vsak sporazum bi moral pospeševati kmetijske sektorje držav v razvoju in varovati tiste, ki živijo na podeželju, še zlasti male kmete.
6. Trajnostni razvoj in skrb za stvarstvo. Vse močnejše globalno gospodarsko povezovanje vsebuje potencialne koristi za vse udeležence, vendar bi moralo biti več kot zgolj urejanje trgovine in naložb. Ker sta ohranjanje okolja in trajnostni človeški razvoj bistveno povezana, je treba pozornost najprej posvetiti varovanju okolja in zdravju skupnosti, med drugim tudi pomoči revnim državam, ki se pogosto srečujejo z nezadostnim tehničnim znanjem oziroma viri, da bi varno okolje lahko ohranjali. Sporazumi bi revne države morali razbremenjevati uničujočega bremena zunanjega dolga, ki ga imajo, in podpirati razvoj, ki je pogoj za večjo samostojnost in široko udeležbo v gospodarskem odločanju. Čezatlantsko partnerstvo ne sme dovoliti trgovanja in vlaganja v določene dobrine, ki lahko spodkopavajo skupno dobro (npr. nezakonito orožje in droge).
7. Pravice intelektualne lastnine. Zaskrbljeni smo tudi zaradi predpisov, povezanih s pravicami intelektualne lastnine na področju farmacevtskih izdelkov in kmetijstva. Upoštevati moramo potrebo po dostopu do zdravil in kmetijskega napredka za ranljive skupine. Cerkev umešča pravice intelektualne lastnine v širši okvir skupnega dobrega in verjame, da morajo biti v ravnovesju s potrebami revnih. Načelo skupnega dobrega ne zahteva zgolj legitimnega varstva osebnih koristi, ampak tudi upoštevanje lokalnega in globalnega dobrega. Sporazumi ne smejo biti zasnovani oziroma sprejeti zgolj na podlagi koristi za obe pogodbeni stranki. Upoštevati je treba tudi koristi in stroške za tretje osebe, še zlasti za revne, ranljive, mlade, starejše in bolne.
8. Mehanizmi reševanja sporov. Dvomimo o prednostih tega, da se kot način za reševanje sporov od suverenih strank mednarodnih sporazumov zahteva privolitev v zavezujočo mednarodno arbitražo, pa naj gre za mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državami (ISDS) ali pa nedavno predlagana mednarodna sodišča za naložbe. Obe poti lahko vodita v nepravične prednosti za komercialne interese, ki bi radi izkoristili pravila arbitražnega in sodnega sistema, in posledično v slabitev pomembnih okolijskih ter delavskih standardov in standardov glede človekovih pravic. Osebne koristi ne smejo zasenčiti javnih dobrin. Skrbno je treba preučiti vpliv na okolijsko in socialno zakonodajo oziroma na zdravje, izobraževanje in kulturne politike. Neprimerno poenotenje oziroma poenostavljanje zakonodaje ne sme biti razlog za razvrednotenje predpisov glede zadostne varnosti, dela, zdravja in okolja, ki jih lokalno uresničujejo nacionalni, državni ali regionalni organi.
9. Udeleženost. Odločilnega pomena je, da lahko vsi ljudje prispevajo svoj glas k odločitvam, ki zadevajo njihova življenja. Človeško dostojanstvo zahteva transparentnost in pravico, da ljudje sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo nanje. Pravico do udeleženosti je še posebej treba upoštevati pri pogajanjih za čezatlantsko partnerstvo in druge trgovinske sporazume. To pravico je treba udejanjiti na forumih in v procesih, ki omogočajo, da bodo glasovi iz prizadetih družbenih sektorjev slišani in se bodo njihovi interesi odražali v nastalih sporazumih. Pravičnost je treba uresničevati na vseh stopnjah gospodarske dejavnosti; načela pravičnosti je treba spoštovati od začetka gospodarskega in političnega procesa, ne le po njem oziroma mimogrede.

V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija je papež Frančišek zapisal: »Svetovna kriza, ki obsega finance in gospodarstvo, jasno kaže na njune neuravnovešenosti in predvsem na hudo pomanjkanje antropološke usmeritve. To je pomanjkanje, ki človeka zoži samo na eno njegovih potreb: na potrošnjo« (št. 55). Zaslužni papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Ljubezen v resnici izjavil: »Gospodarstvo namreč za svoje pravilno delovanje potrebuje etiko; ne katerekoli etike, temveč etiko, ki je človekova prijateljica« (št. 45). Naš nauk na prvo mesto postavlja ljudi, še zlasti najrevnejše in najranljivejše. Predlagano čezatlantsko partnerstvo je treba presojati glede na prej navedene kriterije.

Ljubljana, 19. avgust 2016

msgr. Stanislav Zore
Predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK