Capella Carniola
DE ARTE SALTANDI
Ples, glasba in poezija
Vstopnice: Prost vstop (obvezna rezervacija)
+386 (0) 1 242 0812, +386 (0) 51 303 040, [email protected]
Festibus: 10 €
Odhod festibusa: Ljubljana (Hala Tivoli) ob 18:15
Več: http://www.seviqc-brezice.si/index.php/dogodki/evropski-dan-stare-glasbe-2014/
Ponovno je prišel čas, da skupaj praznujemo Evropski dan stare glasbe!
Pod okriljem REMA – Evropske zveze za staro glasbo, smo 21. marec 2013 prvič praznovali kot Evropski dan stare glasbe v Narodnem muzeju Slovenije. Letos bo praznovanje več kot tisočletja evropske glasbene zakladnice potekalo pod pokroviteljstvom Unesca! Kot je zapisala generalna direktorica Unesca, gospa Irina Bokova, bo ta dan »Brez dvoma prispeval k promociji glasbene dediščine in umetniškega ustvarjanja.« Preberite celotno pismo podpore
EDEM podpira tudi EBU – Evropska mreža radijskih postaj, ki pripravlja poseben celodnevni dogodek. Preberite celotno pismo podpore
Pod okriljem REMA – Evropske mreže za staro glasbo, bo ta dan po vsej Evropi potekala vrsta različnih aktivnosti tudi pod pokroviteljstvom generalne direktorice UNESCA in Evropske mreže radijskih postaj EBU. Veliko dogodkov bo prenašanih v živo preko spleta na platformi www.e-concerthouse.com, pri nas bo koncert v živo tudi na ARS-u - 3. programu Radia Slovenija.
V Sloveniji bo tekom dneva potekala mednarodna konferenca Terminal Seviqc na temo festivalskih učinkov Seviqc Brežice v Sloveniji in širše, zvečer pa prirejamo plesno-glasbeno predstavo zasedbe Capella Carniola.
Festival Seviqc Brežice se bo pridružil praznovanju s koncertom skupine Capella Carniola na gradu Slovenska Bistrica!
Ansambel bo predstavil program De Arte Saltandi, ki združuje ples, glasbo in poezijo kot neločljive entiete srednjeveškega umetniškega izražanja.
Poezija, glasba in ples so bili v srednjem veku v izvedbenem smislu vedno tesno povezani. Za razliko od danes, ko poezijo konzumiramo najpogosteje preko tiskanih izdaj, sta bila zapisana poezija in glasba v času trubadurjev in truverjev dostopna izključno ozkemu, priviligiranemu sloju in sta služila predvsem preprečevanju njune pozabe. Prenos poezije od avtorja do občinstva je potekal izključno preko žive izvedbe, ki jo je dosledno spremlja glasba in velikokrat tudi ples. Tovrstno izvedbo so največkrat označevali z nazivom carol in je v praksi potekala v obliki krožnega plesa, kjer je vodja plesa pel kitice, vsi ostali so se mu s petjem in plesom pridružili pri refrenu. Tudi sam zapis glasbe je bil tesno povezan z besedilom. Notna pisava je vsebovala znake za višino posameznega tona, ne pa tudi za njegovo trajanje. Ritmično urejenost posameznih tonov je mogoče razbrati izključno s pomočjo metruma besedila. O organski povezanosti poezije in glasbe nam lepo govorijo poimenovanja nekaterih njunih oblik. Ime pesniške oblike balada nas na primer direktno opozarja, da je bila ob nastanku v neposredni povezavi s plesom. Gib je bil zelo prvinski odziv izvajalcev in verjetno tudi poslušalcev na metrično strukturo poezije in glasbe. Magičnost plesa je udeležence mnogokrat pripeljala v stanje transa oziroma spremenjene zavesti. To njegovo lastnost lahko še vedno zaznamo pri t.i. primitivnih ljudstvih, enako pa deluje tudi pri pripadnikih sodobne urbane kulture. Zato nas ne sme čuditi dejstvo, da je bil ples velikokrat del religioznih obredov, največkrat tistih povezanih s smrtjo. Od tod izvirajo številne evropske upodobitve mrtvaških plesov iz 14. in 15. stoletja. Zanimiv je odnos katoliške cerkve do plesa, ki ga je zaradi prvinske moči po eni strani vključevala celo v svojo liturgijo, po drugi pa ga poskušala zaradi njegove velikokrat nekontrolirane ekstatičnosti deklarativno omejevati in celo prepovedovati. Na robu med liturgijo in skoraj ekstatično ljudsko pobožnostjo s poganskimi koreninami je tudi edino avtohtono slovensko plesno izročilo, t.i. Marijin vrtec, ki je bil na nekaterih Marijinih božjih poteh v navadi do druge svetovne vojne. Nastal je verjetno iz istih vzgibov kot mnogi drugi evropski srednjeveški Marijini kulti, ki so ravno tako povezani s plesom. Najpopolnejše nam tovrstni glasbeno plesni kult odslikava kodeks Libre Vermel, ki je nastal ob koncu 14. stoletja na gori Montserrat v Kataloniji. V 13. in 14. stoletju zasledimo prve zapise glasbe, ki je bila namenjena spremljavi plesa (estampie, ductia, saltarello, trotto itd.). Zaradi spontanosti giba le tega dolgo časa niso zapisovali, zasledimo pa mnogo pisnih in tudi slikovnih podatkov o njegovi prisotnosti s pomočjo katerih ga lahko delno rekonstruiramo. Prvi zapisi plesnih koreografij so nastali v 15. stoletju na italijanskih dvorih, kjer je ples postal del dvorne etikete. Vodilna sta bila umirjena in dostojanstvena bassa danza ter živahnejši ballo s tipičnim menjavanjem različnih metrično ritmičnih proporcev. V renesansi dobijo mnogi plesi standardno obliko (pavana, galiarda, volta itd.), kar je osnova za razvoj evropskega družabnega plesa.