Velikokrat Cerkev skušajo slikati kot starko, kot institucijo, kjer je vedno manj mladih. Pa vendar različna srečanja in skupnosti potrjujejo ravno nasprotno. Filipinski kardinal Luis Antonio Tagle je v prvem misijonskem nagovoru spregovoril o doživljanju napetosti med mladostjo in starostjo Cerkve.
Ljubezen se nikoli ne postara
Ko preštejete leta, je Cerkev stara, toda sporočilo Jezusa Kristusa se nikoli ne postara. Evangelij premore večno mladost. Že nešteto generacij od časa apostolov do danes je spremljalo enako sporočilo ’Ljubite se med seboj’. Ni se postaralo, ker vsaka generacija potrebuje ljubezen in želi ljubiti. Morda so stare stavbe ali obleke, a sporočilo ostaja isto in večno mlado. In če želimo slediti Jezusu, nas Sveti Duh pomladi. Čutim, da je Cerkev še vedno mlada. Ima veliko energije. Odkriti moramo samo, kje.
Mladim je treba dati priložnost, da so to, kar si želijo biti ...
In Jezusa jemljejo resno, pa tudi življenje, vero in poslanstvo. Veste, včasih so mladi označeni za užitkarje, kot da jim ni za nič mar, da so individualistični in se želijo samo zabavati. Na sinodi smo ugotovili, da to ne velja za vse mlade. V svojih glavah in srcih življenje jemljejo zelo resno. Svojo vero želijo razumeti, zato postavljajo vprašanja. Radi bi poznali Jezusa in želijo si boljšo Cerkev. Včasih mislimo, da kritizirajo, toda ne, so le iskreni pri spraševanju. Iščejo.
Želimo si, da bi bila Cerkev čista in za to si moramo vselej prizadevati. Istočasno pa vemo, da bodo v življenju na tej Zemlji vedno prisotne skušnjave. Zato se moramo resnično okrepiti in se ne zanašati samo nase – to je ponos. Bolj ko smo ponosni, več padamo. Ko smo ponižni, se zanašamo na Boga. Ko molimo, dovoljujemo Božji in Jezusovi besedi, da res vodi naše misli. Ko delamo skupaj, prejmemo moč od Boga in skupnosti. In če ne moremo popolnoma odstraniti skušnjav, pa vsaj postanemo močnejši pri soočanju z njimi.
Še znamo živeti v ponižnosti?
Človeštvo se s to skušnjavo spopada že skozi vso svojo zgodovino. Veliko ljudi, ne samo v Cerkvi, je na začetku ponižnih. Ko pa življenje postane malo boljše, postanejo naduti, pomembni. Pozabimo služiti, pozabimo na bližnje, na ljubezen, sočutje in tako naprej. Vse, dokler ne pride kriza in pristanemo na dnu. Nato smo znova ponižni. Ne čakajmo, da pride kriza! Vsak dan se vprašajmo, ali postajamo ponosni, ali se zapiramo pred Bogom in bližnjimi. Kadar začnemo nadzorovati sebe in druge, pride do različnih vrst zlorab; zlorabe moči, besedne, finančne ali spolne zlorabe, zato ... »biti ponižen« v združevanju z drugimi, še posebej z ubogimi in s šibkimi. Nenehno poslušati Božjo besedo in ji dovoliti, da oblikuje naše misli in naša srca.
Kako spodbuditi predvsem mlade k zakramentu spovedi?
Tukaj ne gre samo za opuščanje zakramenta sprave, ampak gre tudi za nevarnost izginjanja vsakodnevnega opravičila. Ljudje bodo rekli: »Zakaj sploh reči besedo oprosti. Ničesar nismo naredili narobe«. Predstavljajte si, kakšen bi bil učinek recimo v družinah, če možje in žene ne bi več rekli ’oprosti’, ali pa starši in otroci, učenci v šoli … Predstavljajte si, v kakšnem svetu bi živeli. To je nadutost. A če se sami ne znamo opravičiti, kako lahko podobno pričakujemo od ostalih? Če tega ne bomo prepoznali, bo človeštvo postalo kruto. Uničili se bomo med seboj. Nihče ne bo priznal napake - zaradi ponosa.
Izgubljeni smo, ker nimamo prave ljubezni
Ta pa bo Cerkev ohranila mlado! Ljubezen je namreč večna. Ljubezen se ne postara. In če smo občutljivi na klice mladih po ljubezni, bo Cerkev ostala mlada. Ko ljubite, je to jezik, ki ga vsi razumemo, ne glede na generacijo. To je jezik Boga. Zato se Bog ne postara in je večen. Skrivnost večne mladosti je zatorej resnično ljubezen in mladi, ki jo iščejo, bodo tudi v nas ohranili to mladost. Toda moramo poslušati in biti potrpežljivi.
Mladi ste čudovito darilo Boga
Mladim v Sloveniji bi rad povedal – ste Božji dar svetu, vaši državi, vašim družinam. Upam, da boste spoznali, da ste dar. Niste težava, niste breme, ste čudovito darilo Boga. Verjemite v to. S tem sporočilom pa se obračam tudi na širšo Cerkev in širšo družbo, da bi odkrili dar mladih ljudi za nas. Mogoče jih kdaj ne razumemo, ampak ne sklepajmo, da so težava, so skrivnosti, ki jo je treba razumeti. Prav tako pa poskušajmo odkriti dar v vsakem izmed nas, ne le v mladih. Če bomo odkrili darove v mladih, bomo našli tudi darove v starejših, ubogih, bolnih, invalidnih … Vse se začne z darom. Dar, ki smo ga prejeli mi, zdaj podarjamo drugim.
Zato, dragi mladi, ste dar, bodite dar, Božji misijonarji tudi za druge!
