Nadaljuje se 34. apostolsko potovanje papeža Frančiška na Slovaško, kamor je prispel včeraj pozno popoldne in v Bratislavi že imel prva srečanja. Najprej ekumensko, zatem pa se je zasebno sestal še s člani Družbe Jezusove. Današnji dan je začel v predsedniški palači v Bratislavi, kjer je najprej potekal vljudnostni obisk pri slovaški predsednici Zuzani Čaputovi, sledilo pa je srečanje s predstavniki oblasti in civilne družbe ter diplomatskim zborom.
»Prišel sem kot romar v mlado državo s starodavno zgodovino, v deželo z globokimi koreninami v osrčju Evrope,« je dejal papež Frančišek v govoru, namenjenem slovaškim oblastem, civilni družbi in diplomatskemu zboru, s katerimi se je sestal na vrtu predsedniške palače v Bratislavi. Spomnil je na zgodovino Slovaške, ki se ji je med mnogimi preizkušnjami uspelo integrirati in se ločiti na miren način, pri čemer je spomnil na »rojstvo dveh neodvisnih držav brez konfliktov«. In zato je Slovaška poklicana, da postane »sporočilo miru v osrčju Evrope«, je izpostavil sveti oče.
Sporočilo miru v osrčju Evrope
»Ta zgodovina poziva Slovaško, naj bo sporočilo miru v osrčju Evrope. Na to kaže velika modra črta na vaši zastavi, ki simbolizira bratstvo s slovanskimi narodi. Bratstvo je tisto, ki ga potrebujemo za spodbujanje integracije, ki je vse bolj potrebna,« je zatrdil Frančišek in dodal, da je nujno potrebna zdaj, ko se po težkih mesecih pandemije skupaj z mnogimi težavami obeta dolgo pričakovano ekonomsko okrevanje, ki ga podpirajo načrti Evropske unije. »Vendar pa obstaja nevarnost, da se prepustimo naglici in zapeljevanju dobička ter ustvarimo prehodno evforijo, ki ne združuje, temveč razdvaja. Poleg tega samo ekonomsko okrevanje ni dovolj v svetu, v katerem smo vsi povezani, v katerem vsi živimo na sredini. Medtem ko se na različnih frontah nadaljujejo boji za prevlado, naj ta država ponovno potrdi svoje sporočilo o integraciji in miru, Evropa pa naj se izkaže s solidarnostjo, ki jo lahko s preseganjem svojih meja vrne v središče zgodovine.«
Spregovoril je o neizbrisni veri, ki zaznamuje slovaško zgodovino, ter o poklicanosti k bratstvu, pri čemer je spomnil na sveta Cirila in Metoda. Izrazil je upanje, bo ta vera »pomagala na naraven način gojiti namene in občutenja bratstva«: »Lahko jih črpate iz veličastnih življenj svetih bratov Cirila in Metoda. Evangelij sta širila, ko so bili kristjani na celini združeni; in še danes združujeta veroizpovedi te dežele. Pripadala sta vsem in iskala občestvo z vsemi: Slovani, Grki in Latinci. Tako se je trdnost njune vere prelila v spontano odprtost. To je zapuščina, ki ste jo poklicani v tem trenutku sprejeti, da bi bili znamenje enosti tudi v tem času.«
Kot je spodbudil, naj ta poklicanost k bratstvu nikoli ne izgine iz src, ampak naj vedno spremlja prijateljsko pristnost, ki je značilna za Slovake. Izpostavil njihovo izjemno gostoljubnost ter spomnil na tipično slovansko navado, da se gostu ponudita kruh in sol, kar je vzel kot izhodišče razmišljanja o skrbi za najšibkejše, pravičnosti in solidarnosti.
Kruha ne kopičiti, ampaj dajati
Kruh, ki ga je Bog izbral, da bi bil navzoč med nami, je po papeževih besedah bistvenega pomena. »Sveto pismo nas vabi, naj ga ne kopičimo, ampak naj ga delimo. Kruh, o katerem govori evangelij, se vedno razlomi. To je močno sporočilo za naše skupno življenje: pravi nam, da pravo bogastvo ni toliko v tem, da množimo, kar imamo, ampak v tem, da to enakopravno delimo z ljudmi okoli nas. Kruh, ki z lomljenjem spominja na krhkost, nas še posebej vabi k skrbi za najšibkejše. Nihče naj ne bo stigmatiziran ali diskriminiran. Krščanski pogled v najšibkejših ne vidi bremena ali težave, ampak brate in sestre, ki jih je treba spremljati in varovati.«
Kruh, ki se lomi in deli pravično, spominja na pomembnost pravičnosti, na to, da je treba vsakomur dati priložnost, da se uresniči. »Prizadevati si je treba za izgradnjo prihodnosti, v kateri bodo zakoni veljali za vse enako, in sicer na podlagi pravičnosti, ki ni nikoli naprodaj. Da pravičnost ne bi ostala abstraktna ideja, ampak bi bila konkretna kot kruh, se je treba resno boriti proti korupciji in predvsem razširiti zakonitost,« je poudaril papež.
Kruh je prav tako neločljivo povezan s pridevnikom: vsakdanji (prim. Mt 6,11). »Kruh vsakega dne je delo, ki zavzema večji del dneva. Tako kot brez kruha ni hrane, tudi brez dela ni dostojanstva. Temelj pravične in bratske družbe je pravica, da vsakdo dobi kruh dela, da se nihče ne bi počutil odrinjenega na rob in da ne bi bil prisiljen zapustiti družine in domovine v iskanju večje sreče.«
Okus solidarnosti
V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril še o simbolu soli, izhajajoč iz Jezusovih besed: »Vi ste sol zemlje« (Mt 5,13). Pojasnil je, da je sol prvi simbol, ki ga Jezus uporabi pri poučevanju svojih učencev. »Najprej daje hrani okus in spominja na tisto okusnost, brez katere je življenje brezizrazno. Organizirane in učinkovite strukture niso dovolj za dobro človeško sobivanje, potreben je okus, okus solidarnosti. Tako kot sol daje okus šele, ko se raztopi, tako tudi družba ponovno odkrije okus z zastonjsko velikodušnostjo tistih, ki se razdajajo za druge.« K temu je dobro spodbujati zlasti »mlade, da se bodo čutili protagonisti v prihodnosti države, si jo vzeli k srcu in s svojimi sanjami in ustvarjalnostjo obogatili zgodovino, ki je bila pred njimi. Ni obnove brez mladih, ki jih pogosto zapeljuje potrošniški duh, ki osiromaši življenje. Preveč ljudi v Evropi se utrujeno in razočarano vleče naokoli, saj so pod stresom zaradi hitrega tempa življenja in ne vedo, kje naj najdejo motivacijo in upanje. Manjkajoča sestavina je skrb za druge. Občutek odgovornosti za nekoga daje življenju okus in nam omogoča odkriti, da je to, koliko dajemo, v resnici darilo, ki ga dajemo sami sebi.«
V Kristusovem času sol ni dajala le okusa, ampak je tudi varovala hrano pred kvarjenjem. »Želim vam, da ne bi nikoli dovolili, da bi se dišeči okusi vaših najboljših tradicij pokvarili zaradi površinskosti potrošnje in materialnih dobičkov. In niti z ideološkimi kolonizacijami. V teh deželah je še pred nekaj desetletji ena sama miselnost preprečevala svobodo; danes pa se zdi, da ji neka druga edina miselnost odvzema smisel, s tem ko napredek usmerja nazaj k dobičku, pravice pa k potrebam posameznika. Danes, tako kot takrat, sol vere ni odgovor v skladu s svetom, ni v gorečnosti vodenja kulturnih vojn, ampak v blagem in potrpežljivem sejanju Božjega kraljestva, predvsem s pričevanjem o dejavni ljubezni. Vaša ustava omenja željo, da bi državo gradili na dediščini svetih Cirila in Metoda, zavetnikov Evrope. Brez ukazovanja in vsiljevanja sta kulturo obogatila z evangelijem in tako sprožila koristne procese. To je pot: ne boj za osvojitev prostorov in pomembnosti, ampak pot, ki sta jo nakazala svetnika, pot blagrov. Od tam, iz blagrov, izhaja krščanska vizija družbe.«
Papež je dodal, da sta sveta Ciril in Metod prav tako pokazala, da varovati dobro ne pomeni ponavljanja preteklosti, temveč odpreti se za novosti, ne da bi se pri tem izkoreninili. »V vaši zgodovini je veliko pisateljev, pesnikov in kulturnikov, ki so bili sol dežele. Kot se sol stopi na ranah, tako je tudi njihovo življenje pogosto šlo skozi talilni lonec trpljenja. Koliko znamenitih osebnosti je bilo zaprtih v zaporih, a so ostale svobodne in so bile svetli zgledi poguma, doslednosti in upora proti krivici! In predvsem odpuščanja. To je sol vaše zemlje.«
Zavihati rokave in skupaj graditi prihodnost
Ob koncu govora slovaškim oblastem je sveti oče še dejal, da je pandemija preizkušnja našega časa. Naučila nas je, kako zlahka se tudi v isti situaciji razdrobimo in mislimo samo nase. »Namesto tega raje izhajajmo iz spoznanja, da smo vsi krhki in da potrebujemo druge. Nihče se ne more izolirati, ne kot posamezniki in ne kot narodi,« je pozval. »To krizo sprejmimo kot »poziv k ponovnemu razmisleku o naših življenjskih stilih« (Fratelli tutti, 33). Pritoževati se nad preteklostjo ničemur ne služi, temveč si je treba zavihati rokave in skupaj graditi prihodnost. Želim vam, da to storite s pogledom, obrnjenim navzgor, kot ko gledate svoje čudovito gorovje Tatre. Tam, sredi gozdov in vrhov, ki skupaj segajo do neba, se zdi Bog bližje in stvarstvo se razkriva kot neokrnjen dom, ki je bil skozi stoletja dom številnim generacijam. Vaše gore povezujejo v enotno verigo različne vrhove in pokrajine, prestopajo meje države in združujejo različne narode v lepoto. Gojite to lepoto, lepoto celote. To zahteva potrpežljivost, zahteva trud, zahteva pogum in delitev, zahteva zagon in ustvarjalnost. Toda nebesa blagoslavljajo človeška dela. Bog vas blagoslovi, Bog blagoslovi to deželo. Nech Boh žehná Slovensko! [Bog blagoslovi Slovaško!]«
