V Gibanju za življenje si ob predlogu zakona o umetni prekinitvi življenja ali kot ga imenujemo “o evtanaziji” postavljajo več vprašanj, ki jih skrbijo in na nek način tudi žalostijo, ker predlog zakona ponuja rešitve, ki so nasprotne njihovemu poslanstvu. Ob tem poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vsem ljudem, še posebej pa mladim, biti v pomoč, da bi odkrivali dragocenost življenja, ​​smisel življenja, veselje do življenja, ​​spoštovanje, skrb in odgovornost za ​življenje ​​ter življenjski pogum.

Izjava Gibanja za življenje

1. Življenje je dar!

Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv.

Gre za najpomembnejši dar sploh, saj brez življenja vsakega izmed nas ni možno nič. Življenje je predpogoj vsakega veselja in žalosti. Še svoboda govora, ki se jo tako zlorablja v teh časih, ima možnost svojega obstoja samo ob predpostavki, da je nekomu dano življenje.

Nekoliko cinično: skupno vsem aktivistom, ki »slavijo« splav in samomor s pomočjo, je, da so bili rojeni in so še vedno živi in dovolj zdravi, da lahko kričijo proti življenju.

Sara Ahlin Doljak nas v poslanici zadnjega Tedna za življenje, spomni na resnico, ki je zapisana globoko v nas: »Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo.« Pa vendar se kdaj obnašamo, kot da smo upravičeni, kot da nam lepo in dobro, ki ga prinaša življenje, pripada, vse težko in naporno pa bi najraje kar izbrisali iz življenja.

Življenje ni brez preizkušenj. Vendar mnogi preizkušeni bratje in sestre pravijo - vedno, ko si v stiski izberi življenje in (Ž)življenje te bo nagradilo. Mogoče ne takoj, enkrat pa zagotovo.

Dejstvo je, da skozi težave, trpljenje in preizkušnje človeško zorimo! Zato ne preseneča, da bolniki govorijo o tem, da je bolezen dar. Pomagajmo si torej v preizkušnjah zoreti ne pa umreti!

2. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam predlagajo, da bi si pomagali umreti?

Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomoru.

Ob dejstvu, da je življenje neprecenljiva dobrina, je skrajno poniževalno, da predlagani zakon o pomoči pri samomoru ponuja natančen ekonomski izračun evtanazije in s tem sporoča, da je evtanazija najcenejša možnost "oskrbe" drugega. To je sramota za družbo!

Človečnost družbe se meri po tem, koliko je pripravljena storiti za svoje najšibkejše člane. Družba, ki svoje šibkejše člane potiska v smrt, sama sili v prepad.

3. V kakšni skupnosti živimo?

Naša družba je postala podobna hordi viničarjev, ki jim je povsem logično, da lahko razpolagajo z življenjem vsakogar, zadaj pa se vrti predvsem zelo veliko denarja, kakor nam namigne tudi svetopisemsko besedilo.

Veliko, res veliko že vemo o življenju, vse od spočetja naprej do prehoda v večnost. Ravno zato, ker toliko vemo, smo povabljeni, da tega vedenja ne zlorabimo. Raziskujmo, premišljujmo in delimo to vedenje drug z drugim, da nam bo v osebno rast in v pomoč pri osebnih in skupnih odločitvah za boljše življenje.

Slovenci smo kot narod nagnjeni k večji samomorilnosti kot drugi narodi. Psihiatrična stroka v Sloveniji že desetletja vlaga ogromno truda v preprečevanje samomorilnosti, ker človek v depresiji potrebuje pomoč, da bi živel, ne pa pomoč, da bi umrl! Predlagani zakon o pomoči pri samomoru je popolno nasprotje prizadevanj psihiatrične stroke!

Sodobni zahodni svet kot odgovor na človekovo trpljenje v napredovani neozdravljivi bolezni razvija paliativno medicino in paliativno oskrbo. V Sloveniji je mreža paliativne oskrbe še zelo skromna in bistveno premajhna glede na potrebe prebivalstva.

Norčevanje iz ljudi je ponujati evtanazijo, ko pa nimajo možnosti paliativne oskrbe! Pričakujemo in zahtevamo, da odgovorni, od vlade navzdol, poskrbijo za čim hitrejšo razširitev mreže paliativne oskrbe po vsej Sloveniji!

Slovenci smo tudi športen narod in znamo tudi iz srca navijati na vsaki tekmi. V ciljni ravnini športnik tudi trpi in njegov obraz je praviloma spačen od napora, a to nas ne odvrne, da ga ne bi bodrili do konca. Zakaj ne stopimo skupaj, da bi bodrili slehernika na tekmi življenja, v ciljni ravnini - pred slovesom s tega sveta?

4. Kaj pravi Ustava?

Naša država Republika Slovenija je ob svojem nastanku zapisala v Ustavo: "Človekovo življenje je nedotakljivo." (člen 17). Vsako poseganje v življenje z namenom uničevanja življenja je torej protiustavno in je proti vrednotam demokratične Slovenije!

5. Kaj storim jaz?

Morda res ne dvignemo roke nad drugega, vendar ne dvignemo niti pogleda. Rajši gledamo v tla ali stran.

Večkrat smo v skušnjavi, da na dogajanje gledamo samo v luči danega trenutka, še posebej, ko gre za trpljenje. Življenje pa je sestavljeno iz mnogih trenutkov in če nanj zremo spoštljivo in celostno, vedno lahko najdemo razloge upanja. Vse to pa je lažje, če v srcu dobro mislimo in smo drug drugemu v oporo. Pomagajmo si torej živeti!!