10. marca obhajamo godovni dan 40. mučencev[1] iz Sebastije v Armeniji. Zgodovinski viri poročajo o mučeništvu štiridesetih rimskih vojakov, ki so mučeniško smrt pretrpeli zaradi vere v Kristusa.

Čeprav je bila leta 313 v času Konstantina krščanska vera v celotnem rimskem cesarstvu uradno dovoljena s t. i. milanskim ediktom, je Konstantinov sovladar na Vzhodu Licenij omenjeni edikt zavrnil in okoli leta 320 med vojaki prepovedal prakticiranje krščanske vere. Licenijeva prepoved je zavezovala tudi rimsko legijo (legio XII. fulminata), v kateri pa je skupina štiridesetih vojakov v nasprotju s tem javno izpovedala vero v Kristusa. Nadrejeni so jih zaprli. Prepričevali so jih, naj zapustijo krščansko vero, obljubljali so jim denarne nagrade, povišanja in odlikovanja. Ker so vse našteto zavrnili, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti.

V zimskem času se temperature v Armeniji spustijo krepko pod ničlo. Skupina vojakov je bila obsojena na mučeniško smrt z zamrznitvijo. V mestu, kjer se je nahajala že omenjena legija, je bil zmrznjen ribnik in nanj so postavili gole vojake. Ob ribniku je bilo tudi kopališče s toplo vodo, ki je bilo nameščeno za primer, če bi se kdo od obsojencev želel rešiti. Čeprav so vojaki molili za stanovitnost, si je eden izmed njih premislil in že podhlajen stekel v kopel, v kateri je zaradi velike temperaturne razlike takoj umrl. Vojak, ki je stražil kopel, ga je videl in stopil na izpraznjeno mesto preminulega vojaka.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal obsojencem polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Čeprav se vojakom ni izpolnila posmrtna želja, da bi bili skupaj pokopani, so doživeli skupno mučeništvo.

O dogodku in mučeniški smrti štiridesetih vojakov piše tudi sv. Bazilij Veliki (329–379), škof v kapadoški Cezareji v današnji Turčiji. V eni izmed pridig podaja zgodovinske podatke in opisuje obliko mučeniško smrti zaradi dokončnega vztrajanja v veri v Kristusa.