Življenjepis
Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). Frančišek je bil radoživ in vesel mladenič. Njegov cilj je bil postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa, vendar še ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.
Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil in se hkrati odpovedal tudi dediščini. Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.
Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. (1198–1216) v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje izgubilo. Tako je nastali zametki reda manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po Frančiškovem zgledu, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi sv. Klara Asiška (1194–1253), ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red. Frančišku se je želelo priključiti mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. (1216–1227) potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.
Redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu. Dne 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je v zgodovini Cerkve prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.
Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko. Na nosilih so ga prenesli nazaj v Porcijunkulo, kjer se je nekoč vse začelo. Umrl je 3. oktobra 1226. Šele naslednji dan so na njegovem telesu odkrili Kristusove rane.
V manj kot dveh letih po njegovi smrti ga je papež Gregorij IX. (1227–1241) 16. julija 1228 razglasil za svetnika. Dan poprej je papež položil temeljni kamen za baziliko sv. Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele leta 1818 so po številnih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na sto tisoče romarjev.
Češčenje in običaji
Češčenje sv. Frančiška se je neverjetno hitro razširilo po vseh zahodnih deželah tudi zato, ker je prvi znani in priznani primer svetnika z vtisnjenimi Kristusovimi ranami. Frančišku so že v 13. stoletju postavili več cerkva na mnogih krajih v Evropi, med drugim v Kölnu, Baslu, Lausannu in Lyonu: mnogo mest je Frančiška Asiškega izbralo za svojega zavetnika. K sv. Frančišku so se v srednjem veku zatekali po pomoč predvsem brodolomci, slepi, hromi in kaznjenci. Razen v Assisiju relikvije tega velikega redovnega ustanovitelja častijo tudi v Rimu, Arezzu, Cortoni, Firencah in v Kriensu v Švici.
Upodobitve sv. Frančiška Asiškega
Verjetno najstarejša podoba sv. Frančiška je freska v votlini Sacro Speco v samostanu sv. Benedikta v Subiacu (sv. Benedikt jo je uporabljal za samotarsko bivališče), ki je nastala leta 1224 še v času njegovega življenja. Nekateri viri njen nastanek postavljajo v leto 1228. Znamenita je tudi freska, ki jo je naslikal Simone Martini v spodnji cerkvi bazilike Frančiška Asiškega leta 1326, ki ga prikazuje s svetniškim sijem.
Na skoraj vseh upodobitvah je Frančišek Asiški odet v preprosto oblačilo in pokrit s kapuco. Ob njem vidimo razpelo, knjigo, mrtvaško glavo, zemeljsko kroglo, vladarsko jabolko, podirajočo se cerkev, lilijo, jagnje ali volka. Pogosto je upodobljen s Kristusovimi ranami. Marsikje so prikazani dogodki iz njegovega življenja. Vidimo ga npr. med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, ko se odreka očetu, z redovnim vodilom pri papežu Inocencu III., pri vtisnjenju Kristusovih ran ali pri srečanju z Dominikom.
Med množico umetniških upodobitev je sv. Frančišek za Božjo materjo Marijo največkrat upodobljeni svetnik . Navajamo nekaj najbolj znanih primerov: Peter Paul Rubens je leta 1633 ustvaril sliko Sv. Frančišek varuje svet (Kraljevi muzej, Bruselj); Rembrandtov Sv. Frančišek časti sv. Križ (iz leta 1657, Britanski muzej, London); Frančišek in Dominik, ko častita Devico Marijo, sta upodobljena na sliki Ludovica Caraccija (okoli leta 1600, Pinakoteka, Bologna); El Grecovo Zamaknjenje sv. Frančiška (okoli leta 1578, Prado, Madrid) ali Stigmatizacija sv. Frančiška Ludwiga Seitza.
