V Katoliški cerkvi 15. oktobra praznujemo god sv. Terezije Avilske, device, cerkvene učiteljice in prenoviteljice karmeličanskega reda.
Papež Pij X. (1903–1914) jo je imenoval mojstrica psihologije mistike, saj mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. Karmeličanski red jo ima za svojo ustanoviteljico. Po njenem rodnem mestu jo imenujemo tudi Terezija Avilska, po njeni vlogi v življenju Cerkve pa Terezija Velika.
Življenjepis sv. Terezije Avilske
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja.
Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje.
Pri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.
Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).
Terezija je zadnji samostan zgradila v Burgosu, nameravala pa ga je ustanoviti še v Madridu. Na poti v Avilo se je Tereziji zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato je spovednika prosila za sveto popotnico. Umrla je 4. oktobra 1582. Papež Pavel V. (1605–1621) jo je leta 1614 razglasil za blaženo, papež Gregor XV. (1621–1623) pa leta 1622 za svetnico. Leta 1970 jo je papež Pavel VI. (1963–1978) razglasil še za cerkveno učiteljico.
Cerkvena učiteljica
Naslov cerkvenega učitelja ali učiteljice Katoliška Cerkev podeljuje osebam, katerih življenje in delo odraža posebne darove, ki osvetljujejo katoliški nauk bodisi po zvestobi, razširjenosti ali teološki prodornosti. Mnogi cerkveni učitelji se odlikujejo po mističnih ali teoloških spisih, drugi po svojih literarnih delih v obliki knjig ali pisem. Naslov cerkvenega učitelja podeljujeta bodisi papež bodisi vesoljni cerkveni zbor. Naziv je bil doslej podeljen triintridesetim osebnostim.
Razglasitev sv. Terezije Avilske za cerkveno učiteljico kaže na kakovost in aktualno vrednost njene duhovnosti. Povzpela se je do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost in odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih doživetjih. Tovrstnih globinskih izkustev še nihče v zgodovini Cerkve ni tako natančno opredelil kot prav ona. S svojim učencem in sodelavcem sv. Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.
Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Njena izvirna značilnost in dar Cerkvi je prebujanje notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga. Terezija želi človeka privesti do polnega krščanskega življenja. Prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto.
Dela
Naslovi posodobljenih prevodov njenih najpomembnejših del v slovenskem jeziku so: Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
