Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Montecassinu. Ko je bil star 5 let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Montecassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.

Ko je bil star 17 let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno 3 leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo. V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju Katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).

Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa.

God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.