God sv. Valentina, mučenca, v Katoliški cerkvi praznujemo 14. februarja. Pod vplivom angleških in francoskih navad se je dan mednarodno uveljavil kot dan zaročencev, ko si ti med seboj na poseben način izkažejo pozornost z obdarovanjem.

Uradni rimski martirologij 14. februarja beleži samo enega sv. Valentina, čeprav naj bi obstajali kar trije istoimenski mučenci. Prva slika sv. Valentina se je pojavila v Nürenberški kroniki (1493). Besedilo ga opisuje kot rimskega duhovnika, ki je pretrpel mučeništvo pod cesarjem Klavdijem II. (268–270 po Kr.), znanim pod vzdevkom Klavdij Gotski. Rimske oblasti so ga priprle, ker je poročal krščanske pare in tudi sicer pomagal kristjanom, ki jih je cesar preganjal. Pomoč kristjanom je bila v tem času kaznivo dejanje. Klavdiju je bil zapornik všeč, dokler ga ta ni skušal spreobrniti, ob čemer ga je cesar obsodil na smrt. Pretepli so ga s koli in kamenjali, ker pa še ni umrl, so ga končno obglavili pri Flaminijskih vratih.

Češčenje sv. Valentina se je hitro razširilo po Evropi. Njegov god so praznovali tudi v zaupanju v moč njegove priprošnje. Njegovo ime izhaja iz latinske besede valens, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Svetnikov god največkrat obhajamo v predpustnem času, ki je bil od nekdaj namenjen svatovanjem, in iz tega razloga so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime, zato so se mu priporočali tudi mladostniki in čebelarji, ker se njihove »muhe« zbudijo iz zimskega spanja.

Po eni od rimskih legend je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je po spregledanju z vso družino dala krstiti. Sv. Valentin je zato zavetnik za očesno zdravje in pravo notranje spoznanje. Druga legenda spregovori o tem, da je svetnik ozdravil epileptičnega sina pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu – v krču zvit – leži pod nogami in na tej osnovi velja tudi za priprošnjika epileptičnih bolnikov.