27. septembra goduje sv. Vincencij Pavelski, duhovnik, ustanovitelj Misijonske družbe in soustanovitelj Družbe hčera krščanske ljubezni.
Rodil se je 24. aprila 1581 v vasi Pouy, blizu Daxa (Landes) v jugozahodni Franciji. Gaskonjec je in kmet in to bo tudi ostal. Kot otrok številne in verne družine je prejel kreposti »kmečkih ljudi«, smisel za delo, pozornost do oseb nižjega sloja, do neznatnih stvari; oblikovala ga je vera, imel je tudi dostop do kulture: postal bo duhovnik. 23. septembra 1600 ga je posvetil périguejski škof v kraju Château-l‘Éveque.
Po nekaj letih iskanja častnih služb je odšel v Pariz (1608). Podaril se je Bogu, Bog pa ga je dal ubogim.
Kot kurat pri kraljici Marjeti de Valois (1610) se je družil z Berullom in obiskoval oratorij ter postal župnik v Clichyju (1612). Zanj je bilo pomembno leto 1613: imenovan je bil za vzgojitelja v plemiški družini de Gondi. Dva dogodka iz leta 1617 sta odločilnega pomena za njegovo nadaljnje življenje.
V Gannesu (Oise) je Vincencij spovedal nekega kmeta. Odkril je duhovno revščino, ki je vladala med kmečkimi ljudmi, kakor tudi neznanje duhovnikov; to je »ubogo kmečko ljudstvo«. Gospa Gondijeva ga je spodbujala in začel je svoje misijonsko poslanstvo: potrebno se je obrniti k Bogu, se z njim spraviti in spremeniti življenje (prim. pridiga v Follevillu, 25. januarja 1617). Leta 1625 je s finančno podporo Gondijevih ustanovil Misijonsko družboza evangelizacijo ubogih in vzgojo duhovnikov.
V avgustu leta 1617, ko je bil župnik v Châtillonu-les-Dombes, se je srečal z ubogimi in organiziral laike, da so jim priskočili na pomoč; tako se je začela prva Bratovščina krščanske ljubezni. Zanjo je Vincencij sam pripravil pravila. Iz Châtillona so izšle gospe krščanske ljubezni, s pomočjo Ludovike de Marillac pa leta 1633 Družba hčera krščanske ljubezni.
Bratovščina vključuje delo za pravičnost zlasti na področju sociale in zdravstva, da bi laže pomagali ubogim, »katerih število neprestano narašča«; iz Francije, kjer je v nekaterih pokrajinah divjala uničujoča vojna (Lorena), se delovanje širi na Poljsko, v Italijo, čez morje v Severno Afriko (1645–1646) in na Madagaskar (1648).
Gospod Vincencij vključuje ljudi v mrežo krščanske ljubezni. V čem je bila njegova skrivnost? Hoditi za Jezusom Kristusom, ki oznanja evangelij ubogim ter se poistovetiti z njim v odnosu do Očeta in ubogih: »Jezus Kristus je pravilo Misijonske družbe.« Gospod Vincencij je umrl v Parizu 27. septembra 1660. Med blažene je bil prištet 13. avgusta 1720, med svetnike pa 16. junija 1737. Papež Leon XIII. ga je 2. maja 1885 razglasil za zaščitnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov. V Franciji je sv. Vincencij Pavelski zavetnik javne dobrodelnosti.
