V 92. letu starosti je Bog poklical k sebi akademika dr. Kajetana Gantarja.

Profesor za latinski jezik in književnost
Kajetan Gantar je bil slovenski literarni zgodovinar, klasični filolog, prevajalec, urednik in akademik, rojen oktobra 1930 v Ljubljani.Otroštvo je preživel v Celju. Študiral je klasično filologijo na Filozofski fakulteti, po vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju in bil nekaj časa v upravni službi kot referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Službo asistenta na Filozofski fakulteti je dobil leta 1962, 1978 pa je postal redni profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete za latinski jezik in književnost, na kateri je opravljal tudi funkcijo prodekana. Po upokojitvi je pridobil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.

Podpredsednik SAZU
Leta 1993 je postal izredni, 1997 pa redni član SAZU, kjer je imel podpredsedniško funkcijo med leti 1999 in 2005 ter 2008-11 člana predsedstva; od 1997 delegata SAZU pri Mednarodni zvezi akademij v Bruslju; 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji.

Član odbora za novi slovenski prevod Svetega pisma
Kajetan Gantar je bil pomembno prevajalsko in uredniško ime. Sourednik časopisa Živa antika v Skopju in časopisa Didactica Gandensia, predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, bil je član pravopisne komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, član odbora za novi slovenski prevod Svetega pisma. Bil je predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije, član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia, od 1993 do 1999 predsednik državne maturitetne komisije za latinščino.

Več prevodov iz antike
Objavil je več zvezkov Literarnega leksikona, okoli tristo člankov in razprav v mednarodnih, slovenskih in nekdanjih jugoslovanskih znanstvenih ter strokovnih revijah in publikacijah. V njih se je ukvarjal z metaforiko, estetsko kompozicijo ter s problemi s področja jezikoslovja. Več razprav je posvetil predstavitvi nekaterih slovenskih ali v Sloveniji živečih latinskih piscev in slovenskih klasičnih filologov. Posvetil se je vplivu in sledem antike v slovenski književnosti v Brižinskih spomenikih, pri Janezu Svetokriškem, V. Vodniku, Kopitarju, Prešernu, Gregorčiču, Aškercu, Župančiču, Lovrenčiču, Alešu Ušeničniku, Jakobu Ukmarju, Alojzu Rebuli. Objavil je več prevodov iz antike; k vsem prevodom je napisal tudi spremne študije in opombe.

Številne nagrade
Za antologijo rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado, za prevod Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada. Leta 2010 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije,  2022 pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju prevajalstva.

Bog mu podari večni mir in pokoj, in večna luč naj mu sveti.

Vir: Radio Ognjišče