Spoštovane gospe in gospodje,
stati pred spomenikom dr. Lamberta Ehrlicha tu, na dvorišču Teološke fakultete, na dan, ko mineva 81 let od njegove nasilne smrti in smrti visokošolca Viktorja Rojca, je velika stvar. Mož, ki ga je medvojna revolucionarna sila razglasila za narodnega izdajalca in si s tem podelila licenco za njegov umor, bi moral biti, če bi se uresničila želja njegovih tožnikov in sodnikov obenem, še danes osovražen in kriv za vse zločine, ki jih je revolucionarna stran naredila. Vsaj tako usodo mu je namenila totalitarna oblast. Po vojni je sistematično črtila in blatila njegovo dobro ime, z oskrunitvijo njegovega groba je šla celo v predcivilizacijsko skrajnost. Toda še hujšo krivico je temu velikemu Slovencu delalo slovensko povojno režimsko zgodovinopisje, ki kot sveti in nedotakljivi gral še danes duši novejša zgodovinska spoznanja in odkritja. Potvarjati zgodovino je huda reč. Zgodovinarji bi morali biti zavezani resnici, k spoštovanju temeljne zgodovinske premise – vzroku sledi posledica in ne obratno, ter stalnemu raziskovanju že spoznanega, da bi popravili, kar je tam zmotno. Toda danes stojimo tu, ne le v pietetni zbranosti ob misli na njegovo smrt, ampak s pokončno dvignjeno glavo, navdihujoč se ob življenju in delu velikega domoljuba, predanega pa tudi premočrtnega vzgojitelja mladih, socialno občutljivega človeka, globoko duhovnega in zvestega duhovnika, preroka slovenskega naroda. Kljub vsem poskusom očrnitve, ki se vlečejo že osem desetletji in jih najdemo zasidrane tudi v šolskih učbenikih, se nam lik dr. Lamberta Ehrlicha skozi časovno distanco ter sito resnice vedno bolj jasno izrisuje kot eden najimenitnejših oseb in najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti našega naroda v 20. stoletju. Velika zasluga za odstiranje njegovega izjemnega življenja in dela gre prof. dr. Janezu Juhantu, ki mu ob spomeniku temu velikemu človeku izrekam posebno zahvalo.
Alain Besançon, nekdanji član francoske komunistične partije, nato pa zavzet raziskovalec totalitarizmov, zlasti sovjetskega komunizma, je zapisal: »Komunistična morala je utemeljena na neki nadnaravi, ki ne obstaja, in na zgodovini, ki je brez resnice.«[1] Nekaj podobnega, prav tako iz lastne izkušnje, je zapisal Milovan Đilas. Temu aksiomu, ki je bil v stoletju zla prevečkrat potrjen, je zvesto sledila tudi komunistična partija Slovenije. Ta je dr. Lamberta Ehrlicha, ob njegovem justificiranju, kot je neobčutljivo birokratsko poimenovala hladnokrven umor, uvrstila med »najreakcionarnejše klike v slovenskem narodu, ki nikoli ni imela pred očmi interesov slovenskega naroda« in ki se je »še pred zlomom Jugoslavije naslonila na nemški nacionalsocializem in italijanski fašizem«.[2] S temi besedami je v Slovenskem poročevalcu pojasnjevala upravičenost njegovega umora. Kako zlahka je naprtila domoljubu in pokončnemu Slovencu etikete, ki bi si jih, če bi bila količkaj resnicoljubna, upravičeno morala pripeti na svoje prsi. Namesto tega je simpatijo z nacionalsocializmom in fašizmom očitala človeku, ki je najostreje obsojal nacionalsocializem in tudi sam izkusil njegovo preganjanje, zaradi česar je moral kot aktiven zagovornik pravic Slovencev na Koroškem celo zapustiti svoje domače kraje; človeku, ki je že med obema vojnama opozarjal na nedopustna ravnanja fašizma na Primorskem in celo napisal pismo v Vatikan, v času okupacije pa se zavzemal za ljudi, ki jih je okupacijska oblast zaprla. Pri tem se je potegnil za vsakega, tudi za komunista, saj je štelo človeško življenje. Skoraj ironično se zdi, da je že pred vojno na Dunaju posredoval za zaprtega Borisa Kidriča, ki je le nekaj let kasneje, skupaj z Edvardom Kardeljem, naročil njegov umor.
Aprila 1942 je spisal in italijanskim okupacijskim oblastem izročil spomenico, v njej pa jasno obsodil njihova nasilna ravnanja nad slovenskim prebivalstvom, kar je bilo izjemno pogumno dejanje, s katerim je tvegal zaporno kazen ali celo smrtno obsodbo. In vendar so prav to spomenico komunisti zlorabili za obračun z njim, ker je v njej opozoril tudi na nedopustna ravnanja partizanov do lastnega naroda; na nevarnost komunizma za slovenski narod in vero je opozarjal že vrsto let prej. Da so bila njegova opozorila na mestu, njegov strah pa upravičen, dokazuje stanje duha v slovenskem narodu, v naši državi danes, po desetletjih miselne prevzgoje in vztrajnem prevračanju temeljnih narodnih in krščanskih vrednot.
Zdi se skoraj norost očitati človeku, da pred očmi ni imel interesov slovenskega naroda, ko pa je ta kot član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, ko so se ob koncu velike vojne na novo risale meje Evrope, vse svoje znanje in moči namenil dokazovanju, da je Koroška tudi slovenska, in da si slovenski narod kot subjekt zasluži svoje mesto med evropskimi narodi; človeku, ki je v 30-tih letih navduševal mlade nad idejo o slovenski državi, v vihri vojne pa celo pozval, žal neuspešno, slovenske demokratične voditelje k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo.
Ampak, če razumemo revolucijo in njene najgloblje potrebe, razumemo tudi njeno norost. Čeprav so njena gesla še tako milozvočna, ušesom prijetna, saj se sklicujejo na ideale, ki so nam vsem blizu, pa so ta gesla prav zaradi tega nerealna. Za njimi se skriva nekaj drugega – želja po popolnem monopolu in obvladovanju. Zato nas ne more čuditi, da revolucionarji – skozi zgodovino so si nadeli različna imena, enako danes – vedno znova zahtevajo neomajno vero v ta gesla, brez dvomov in neprijetnih vprašanj. Kdor ne verjame geslom, je reakcionar ali izdajalec ali kaj podobnega, kar opraviči njegovo odstranitev;[3] na začetku iz javnega prostora in iz družbe, v skrajnih primerih, kot je vojna, njegovo fizično odstranitev, na koncu pa iz spomina. Ker jih tudi spomin plaši in opominja na njihovo radikalnost in resnične cilje.
Ukinitev javnega spomina smo bili deležni pred nekaj dnevi, menda zato, ker so se ljudje že zbirali … Kakšen neverjeten strah pred preprostim človekom, ki je s svečko spoštljivo stal tisti večer pred dnevom spominjanja na žrtve komunističnega nasilja na Trgu republike s strani tistih, ki se sicer tako radi sklicujejo na ljudstvo. Predsednik Nove slovenske zaveze je ob tem sprevrženem dejanju, ki se v državi, ki se je zavezala k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in demokratičnih standardov, ne bi smelo zgoditi, dejal: »Lahko nam vzamejo dan spomina, ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.« Prav zato je zlom duha vedno eden od temeljnih ciljev sistemov, ki hočejo podjarmiti.
Tudi sicer smo v zadnjih mesecih priča ponovnemu vsiljevanju kulturnega boja, za katerega smo mislili, da so se mu iztekle njegove ure. Vlada se je tako odločila, v posmeh vseh žrtev preteklega totalitarnega sistema, pa tudi tistih, ki so dali življenje za samostojno Slovenijo, da z državnimi častmi pokoplje nekdanjega vodjo Udbe, da v protokolarni objekt države vrne kip diktatorja, da ukine muzej slovenske osamosvojitve, ob tem pa tudi molče pritrjuje samovolji župana glavnega mesta, ki ne pusti pokopa žrtev komunističnega nasilja na osrednjem slovenskem pokopališču. Ob teh dejanjih, namesto da bi zmogla kritično samorefleksijo, obtožujoče kaže s prstom na tiste, ki taka dejanja obsojajo in menijo, da jim ni mesta v demokratični in pravni državi, in vzklika »glejte jih, netilce sovraštva in povzročitelje razklanosti naroda«. Toda zanje je netilec sovraštva vsak, ki jim ne pritrjuje, ki ne govori enako kot oni, ki ne dela enako kot oni.
Res, zopet nam vsiljujejo kulturni boj, da bi sprožili njim tako potrebno reakcijo, ki bi jo krivili za svoje neuspehe na področju zdravstva, gospodarstva, skrbi za mlade in starostnike, za splošno blaginjo; da bi pozornost državljanov preusmerili od njihove duhovne praznine na polje ideologije, ki jim je tako domača.
Kako bi ravnal dr. Lambert Ehrlich danes, če bi bil tukaj z nami? Iz njegove drže, iz njegovih dejanj lahko upravičeno sklepamo, da ne bi molčal, temveč bi se pogumno postavil za tisto, kar mu je bilo sveto in kar bi moralo biti sveto danes tudi nam, saj je to naša dediščina premnogih preteklih slovenskih rodov – dom, družina, narod, vera. Za to bi neumorno delal, pisal in se razdajal ter k temu spodbujal tudi druge rojake vedoč, da lenoba, brezbrižnost, naveličanost, nespamet ali strah dobrih ljudi odpira pot tistim, ki jim slovenstvo v vseh njegovih dimenzijah ni intimna izbira. Ne bi ga bilo strah znova in znova govoriti resnico, zavedajoč se, da je »prelom z resničnostjo začetek mrtvila«.[4]
Trdno usidran v stvarnost, ob vsakodnevnih obveznostih in bitkah, bi bile njegove misli usmerjene tudi v prihodnost našega naroda. Pred sto leti je razmišljal o samostojni Sloveniji, o njeni vključenosti v evropske države in njeni vlogi za spravo med narodi na jugu, severu, vzhodu in zahodu. Velikopotezne, ambiciozne so bile njegove misli, toda čas je pokazal, da niso bile nerealne. Njegova širina je slonela na širini, globini in gorečnosti njegove ljubezni. Dobro je poznal duhovno moč slovenskega naroda. Zakaj torej ne bi bile velikopotezne naše misli tudi danes? Prepričana sem, da duhovna moč naroda ni še popolnoma zbledela in oslabela, kljub desetletjem njegovega načrtnega uničevanja. To so nam izpričali varuhi spomina, ki so spoštljivo stali s svečkami v rokah na predvečer dneva spominjanja žrtev komunističnega nasilja, to so nam pokazali kmetje, ki so množično prišli v Ljubljano, in upokojenci, ki so napolnili trg pred Državnim zborom, to nam potrjuje vsak, ki se pogumno oglasi v podporo dobremu, resničnemu in pravičnemu.
Spoštovani,
Naši časi so zanimivi za svobodoljubne in resnicoljubne ljudi. Toda če se ozremo okoli, na vse, kar se dogaja okoli nas, vidimo, da so to tudi težki časi. Toda to so naši časi in tako kot je dr. Lambert Ehrlich izpolnil svoje naloge v svojem času, moramo in moremo tudi mi izpolniti svoje v našem. Brez izgovorov in izmikanj. Toda brez skrbi - če ljubimo kakor je ljubil Ehrlich, potem bomo tudi mi imeli njegovo širino in velikopoteznost. Če ljubimo, potem v nas ne bo strahu. Prepričana sem, da kri naših mučencev, ki so jo prelili za svobodo, za vero, za narod, ni bila prelita zaman. Bodimo njihovi ponosni in vredni dediči. In ne pozabimo – za našo Slovenijo gre.
Dr. Helena Jaklitsch
