Justin Stanovnik je zapisal: Za spravo je najprej treba reči, da je mogoča. Ta trditev predpostavlja samo en pogoj, da obvelja, da stvari, pa naj že mirujejo ali se premikajo, obstajajo na en način. Ali drugače: da obstaja v svetu zunaj nas ena resnica. Sprava ni nič drugega kot to, da zunanja dejanskost vstopi v nas in postane naša dejanskost. Sprava raste iz priznanja resnice, ne glede na to, ali resnica moje samopojmovanje podpira ali ne. Za to spoznanje in priznanje pa je potreben tako velik notranji napor, da moramo zgornjemu pogoju dodati še enega, spreobrnitev. Spreobrnitev pa ni nič drugega kot poslušnost notranjemu ukazu, ki človeku spričo njegove osnovne konstitucije ne bi smel biti povsem neznan: živeti v resnici. (Stanovnik, Slovenija v senci nedokončane preteklosti , Ljubljana 2008, str. 23).

Ne glede na to, kako vrednotimo medvojno dogajanje, je resnica, da je bilo po vojni okoli petnajst tisoč Slovencev izvensodno pobitih kot posledica revolucije. Ta je že tako težki položaj naših rojakov med vojno vodila v še hujšo stisko večine naroda in v povojni genocid. Iz narodne sredine je trajno izločila ali uničila izobražence, gospodarstvenike, lastnike premoženja, tudi duhovnike in druge samostojne in svobodoljubne državljane, predvsem katoliške vernike. Resnica je tudi, da so se ves čas do leta 1990 poudarjala revolucija in njene pridobitve. Po oceni Borisa Kidriča je bila ta v Sloveniji zelo krvoločna, kar nekateri povezujejo z njegovo zgodnjo smrtjo. O trpljenju revolucionarjev ne vemo veliko, ne govori se o samomorih njihovih potomcev. Jože Javoršek je ob samomoru sina napisal knjigo: Kako je mogoče? Pristop človeški bolečini na obeh straneh pa bi nam olajšal pot do sprave. A ponavadi se je in se še govori le o njenih uspehih in o pridobitvah, manj o izgubah. Danes se javno komaj ali sploh ne več govori o revoluciji in njenih senčnih straneh, čeprav še strašijo njeni simboli. Poznavalci menijo, da bi bilo dobro, če bi Zveza borcev sama opredelila, kaj je bilo revolucionarno oziroma boj za oblast in kaj je bila Osvobodilna fronta, v kateri so bili številni zavedni Slovenci raznih prepričanj, tudi verni, čeprav se je vera taktično le tolerirala, po vojni se je z njo obračunalo, kar potrjuje tudi Edvard Kocbek. Povsod pa so se ljudje borili za svobodo in narodno samostojnost, čeprav so odločevalci imeli svoje računice. Njihova razčlenitev bi nam omogočala celovito vrednotenje zapletene zgodovine in nas vodila k tragični resnici slovenskega naroda, saj bi skupaj lahko izoblikovali kriterije za presojo partizanskega boja in revolucije. Ti so nujni za nerazumne poboje narodoljubnih Slovencev od leta 1942 dalje in čistke tudi v partizanskih vrstah. Verjetno je že nekaj dejstev razvidnih, marsikaj bi nam pa pomagali še arhivi, za katere še vedno čakamo. O tem bi nam lahko povedali tudi še živeči akterji in njihovi prijatelji npr. Zdenko Roter in Milan Kučan. Zakaj npr. še vedno ne vemo, kje so leta 1946 oskrunjena iz grobov nasilno vzeta trupla Lamberta Ehrlicha, bana Natlačena in drugih med vojno pobitih rojakov? 

V tem zahtevnem medsebojnem dialogu bi lahko pogledali na ta čas prisebno, z medsebojnim vživljanjem v usodo vseh žrtev in v celotno narodovo tragedijo. V dogovorni poti k resnici in spravi bi lahko odprli tudi bolj zanesljivo pot demokratičnemu reševanju sedanjosti. Od tega nas ne more odvezati nihče, kajti to je podlaga za mirno sožitje prihodnjih rodov. Ali pa to res hočemo? 

Ob 75. letnici konca vojne in izvensodnih pobojev po njej je čas, da državni organi opravijo svojo dolžnosti za odpravo posledic te boleče preteklosti. Združeni ob Lipi sprave smo že večkrat vložili Izjavo, ki jo je pripravil naš ustanovitelj g. Stanislav Klep. Njene osnovne točke so skupno iskanje resnice in priznanje zločinov ter prevzem odgovornosti zanje s strani organizatorjev in danes v imenu njih naslednikov oziroma države. Mednje sodi dostojen pokop mrtvih. Z Novo slovensko zavezo, Komisijo pravičnost in mir in našim društvom Združeni ob Lipi sprave smo to prek Urada ZN za človekove pravice v Ženevi naslovili na slovenske organe.

Ali je to v teh pregretih časih, ko naj bi se ne ukvarjali z ideološkimi temami sploh mogoče? Kljub njihovemu domnevnemu odklanjanju pa se politiki, mediji in celotna javnost z njimi stalno ukvarjajo in ravno zato bi bil tak dogovor o resnici preteklosti nujen za demokratično delovanje države, njenih družbeno-političnih uredb in za preživetje in blagor državljanov. Brez tega dogovora se bomo razvojno težko premikali naprej. Nihče ne bo namesto nas prevzel te naloge, zato si dajmo poguma in stopimo na pot sprave, začnimo se v državi pogovarjati o konkretnih zadevah našega sobivanja in prenehajmo metati polena pod noge tistim, ki delujejo v to smer. Hvaležen sem vsem, tudi Vam spoštovani gospod predsednik Pahor za pogum na tej poti. Želim ga vsem odgovornim v državi in nam državljanom, saj to vodi k resnici in spravi. 

Dr. Janez Juhant