Pogovor z »govorečimi knjigami« je pokazal, da vsi želimo biti sprejeti in živeti dostojno življenje. Letošnje poletje poteka akcija ozaveščanja Kaj je dom?/#whatishome. Slovenska karitas jo je otvorila s pogovorom z »govorečimi knjigami« in otvoritvijo mobilne razstave Ciljev trajnostnega razvoja, v sredo, 24. julija 2019 v Ljubljani, v knjižnici Otona Župančiča.

Kaj je dom?/#whatishome je akcija ozaveščanja, ki že drugo leto poteka v 11 evropskih državah in se osredotoča na povezanost migracij in globalnega razvoja. Cilj akcije, ki jo v Sloveniji organizira Slovenska karitas, je širše razumevanje in sprejemanje ljudi v novih državah potem, ko so morali zapustiti prvotni dom, pa naj bo razlog migracije prisilen ali prostovoljen.

»Ključno pri integraciji je učenje jezika in  besedišča, ki priseljencem pomaga, pri vključevanju v novo okolje in vzpostavljanju osebnih stikov«, je povzel glavni poudarek organizatorjev, mag. Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas in dodal: »Letošnja akcija je osredotočena na jezik, ki najbolj daje občutek doma.«

Jezik je več kot le besedišče in slovnica, saj določene besede opredeljujejo lokalno kulturo. Učenje lokalnega jezika je zelo pomemben korak pri vključevanju prišleka v novo okolje, hkrati pa pomeni tudi mejnik pri ustvarjanju občutka doma in pripadnosti.

»Ljudje smo družbena bitja in smo srečni, če smo v družbi. Zato ves čas iščemo, da bi bili sprejeti. Ob tem se je dobro vprašati kako mi sprejemamo druge. Vsakdo, ki se je preselil (iz enega dela svoje države na drugega ali v tujino), se lahko spomni trenutka, ko je začel uporabljati lokalni jezik, kot na primer pozdrav ali zahvalo, da bi se lažje vključil v novo okolje. Namen letošnje akcije je opozoriti na pomen, moč besed in sporazumevanja«, je povedala Saša Eržen, koordinatorica akcije in povabila vse prisotne, da delijo svoje osebne izkušnje na FB-ju Skupni dom in Instagra-mu skupnidom.

Luiji Youhannesje mladi Eritrejec, ki je v Slovenijo prišel kot migrant marca 2017. Prihaja iz mesta Keren, glavnega mesta regije Anseba, ki ga obdajajo gore in kjer ljudje govorijo več različnih jezikov. »Slovenija ni bila moja izbira, pravzaprav je sploh nisem poznal. Čakal sem na vstop v Italijo, ko so mi sporočili, da grem v Slovenijo. Takoj, ko sem se namestil v azilni dom, sem začel obiskovati tečaj in se pričel učiti slovenščine. Danes se v Sloveniji dobro počutim, vendar še vedno pogrešam svoj dom in svoj rojstni kraj Keren. Iščem službo, ker želim boljšo prihodnost zase in tudi pomagati svoji družini doma.«

Irma Šinkovec, sodelavka Sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve RS je s prisotnimi delila svoje izkušnje: »Največ časa v tujini sem preživela v okviru razvojnih projektov v Ugandi. Kot tujka sem bila večinoma dobro sprejeta. K temu je verjetno pripomogla tudi moja odprtost in tudi nekaj besed, ki sem se jih naučila v njihovem jeziku. To je bila lepa izkušnja. Kar me je pretreslo na teh poteh pa je, kako veliki so kampi beguncev in kako si vsi, s katerimi smo se pogovarjali, želijo vrnitve domov. Zato vidim največjo potrebo za pomoč ljudem, ki se srečajo z okoliščinami, ki povzročajo migracije, v mednarodnem razvojnem sodelovanju in aktivnostih v lokalnih okoljih.«

O tem, kako lahko poteka takšna pomoč, sta iz prakse povedala Jean Damascene Kwizera in Christophe Rukundo, sodelavca Caritas Ruanda, ki sta v Slovenijo prišla z namenom, da se spoznata s Slovenijo in v slovenskem podjetju Damahaus Prestige d.o.o. pridobita veščine za izdelavo kvalitetnih glinenih opek s prešami namenjenih za gradnjo hiš in za zaslužek ter preživetje revnega lokalnega prebivalstva. Projekt podpira Ministrstvo za zunanje zadeve RS in poteka v sodelovanju s Slovensko karitas. O bivanju v Sloveniji, sta povedala: »Slovenija je majhna dežela, a polna priložnosti, razvoja, znanja, ki ga vsrkavava. Učiva se tudi slovenskih besed: »zdravo, kako si, zbogom, hvala, dobro jutro, super, ni problema, prosim in druge. Tako lažje naveževa stik z domačimi ljudmi«.

Slavka Cekuta, misijonarka, ki je 11 let delala v Albaniji, danes prostovoljka Škofijske karitas Novo mesto, kjer pomaga albanskim družinam, je potrdila pomen besed: »Prva beseda, ki sem se je naučila, sta bila hvala in prosim in v želji, da bi me drugi razumeli in jaz njih. To je bilo še takrat, ko sem se učila nemščine. Ko sem leta 2004 prišla na jug Albanije v novo nastalo misijonsko vas »Trenutek sreče« katere prebivalci so bili zavrženi, zapuščeni in zlorabljeni otroci, nisem znala niti ene albanske besede. Otroci so bili moji potrpežljivi učitelji. Z njimi sem kot papiga ponavljala albanske besede. Otroci pa so se smejali moji trdi in polomljeni izgovarjavi albanskih besed, ki so pogosto dobile nov pomen. Tako smo se zbližali in zrastle so vezi.«

Gregor Batagelj je rojen v Argentini in je otrok staršev, ki so se po vojni umaknili v Argentino. Konec leta 2001 je Argentina doživela ekonomski in finančni zlom. V stiski se je znašla tudi njegova družina. Že prej so si želeli v polnosti »živeti po slovensko« in ker so se pokazale možnosti, da se preselijo, se je z dvema otrokoma in ženo, ki je tudi argentinska Slovenka, preselil v Slovenijo. Danes pravi: »Dokler smo živeli v Argentini, je bil tam naš dom. Zdaj je naš dom v Sloveniji.«

Po zaključku so otvorili tudi izobraževalno mobilno razstavo Ciljev trajnostnega razvoja, katere avtorica je tudi Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas. Ob tem je povedala: »Fotografije so nastale večinoma ob spremljanju razvojnih in humanitarnih projektov v Afriki in na Zahodnem Balkanu, ki jih podpira Slovenska karitas preko lastnih akcij in ob sofinanciranju Ministrstva za zunanje zadeve RS. Še posebej na podeželju v Afriki ljudje živijo zelo preprosto. Preživljajo se večinoma od tega kar pridelajo na zemlji, ker drugih možnosti ni,  živijo v hišah iz blata, hodijo peš s kanticami po vodo, otroci pogosto nimajo možnosti hoditi v šolo… Preko naših razvojnih projektov, ki jih izvajamo z misijonarji in lokalnimi Karitas, pa jim pomagamo, da imajo dostop do hrane, vode, kvalitetnega izobraževanja in zdravstvene oskrbe ter revni starši možnost dostojnega dela in zaslužka. Tako niso prisiljeni zapustiti svojega domačega okolja in se lahko razvijajo tam, kjer so se rodili.« 

Razstava bo na ogled v Knjižnici Otona Župančiča, na Kersnikovi 2, v Ljubljani, v mesecu avgustu. Na to bo potovala v druge kraje po Sloveniji.