Dragi bratje in sestre!

Spomin zadnje večerje nikakor ne ostaja v preteklosti, temveč pripada sedanjosti. Kar se je zgodilo pri zadnji večerji, se dogaja tudi sedaj. S to večerno sveto mašo smo prisedli k Jezusovi mizi. Skupaj z apostoli smo navzoči pri postavitvi evharistije, zakramenta duhovniškega posvečenja in deležni smo Jezusove zapovedi ljubezni.

Evangelist Janez, ki je tudi sam bil navzoč, opisuje zadnjo večerjo kot zelo slovesen dogodek. Vse poteka premišljeno, počasi, nikamor se ne mudi. Umivanje nog poteka med večerjo. Ne gre več za judovski ritual ob sprejemanju gostov, temveč za povsem novo dejanje ljubezni, ki ne preračunava koristi, ne gleda nase (prim. Jn 13, 3-15).

V uri, ko se približuje neizbežna smrt, Jezus ne misli nase, ne išče rešitve zase. Skrbi ga za apostole in za vse nas. Smo kdaj pomislili, kaj bi storili, če bi bili mi obsojeni na smrt? Kam bi zbežali ali se skrili, da bi si rešili življenje? Nagon po ohranitvi življenja je najmočnejši, takrat adrenalin dobesedno eksplodira in išče rešitve. Če je časa malo, je panika tem večja. »Reši sebe« ni samo skušnjava, ki jo je Jezus moral doživljati pred trpljenjem in smrtjo, ampak se zdi celo kot moralna dolžnost, ki jo ima vsak človek, da preživi. Toda Jezus ne preračunava. Rešiti mora naše življenje. Po nas grabijo temne sence smrti, ki grozijo iz kraja pogubljenja.

Apostol Peter se obnaša kot tisti, ki hoče razumeti tudi gesto Jezusovega ponižanja, ko mu hoče umiti umazane noge (prim. Jn 13, 6-9). Kolikokrat bi radi Bogu dopovedali, da imamo mi prav in ne On. To se večkrat dogaja v primerih, ki so ključni v našem življenju: smrt sorodnika, nenadni udarec bolezni, razpad družine…Takrat toliko govorimo, razmišljamo in ne poslušamo.

Takrat je tudi vera na preizkušnji. Evangelij si razlagamo po svoje in nadaljujemo živeti po starem. Lažje je biti učitelj kot učenec. Lažje je govoriti, kot biti tiho in poslušati.

Jezus pred apostolom Petrom ni odložil samo svojih vrhnjih oblačil, temveč je pred njim odložil svoje življenje. Takšno Jezusovo ravnanje težko razumemo. Lažje je sprejeti Boga, ki bi nam umival in mazili glavo, da bi tako imeli videz dostojanstva, kot pa Boga, ki nam služi zato, da bi tudi mi služili drugim. Ne gre za nobeno uslugo, gre za zastonjskost. Usluge si delijo ljudje istega ranga, iz tega vedno hočejo nekaj iztržiti. Usluge nudijo tudi ljudje, ki so na obrobju družbe, da bi preživeli. Na uslugah se redijo korupcija, prostitucija, trgovina z drogami in orožjem. Čisto nekaj drugega pa je služenje, ki ne prenese nobenih strategij o zaslužku - se ne boji izgube dobrega imena, ampak vse dela iz ljubezni in zato zastonj.

Mnogi so postali malodušni in se smilijo sami sebi. Ljubezen jim je samo še erotika. Nočejo služiti in zato ne dopustijo, da bi tudi drugi služili njim. Vse opravijo za denar. Če jim kdo gre v trgovino po kruh, to plačajo. Če jih kdo pelje k zdravniku, to plačajo. Če jih kdo uči tuje jezike ali matematiko, to plačajo. Celo tako daleč smo prišli, da se v bistvu mora že vse plačati. Nekdanja zastonjska pomoč, je danes samo še plačljiva pomoč. Tako smo si tujci in se oddaljujemo en od drugega. Eni so gospodarji, ki imajo vse več moči, drugi pa podložniki, ki zaradi preživetja morajo to moč prenašati in jo suženjsko sprejemati. To ni evangeljsko in Jezus takšno stanje odločno zavrača.

Vsaka sveta maša pomeni najučinkovitejši družbeni preobrat, kjer ni gospodarjev, temveč smo samo učenci. Kdor tega noče razumeti, ne razume bistva svete maše. Kdo je naslovnik vsake svete maše, ki jo obhaja duhovnik z ljudstvom? Kristus! Njega molimo in častimo. Kdo je naslovnik Kristusove nekrvave žrtve na križu, ko se daruje na oltarju? Mi! Pri vsaki sveti maši poslušamo Božjo besedo in smo deležni Kristusovega telesa in Krvi.

Mi služimo Kristusu, ker Kristus služi nam. Sveta maša vzpostavlja med nami in Kristusom povezavo služenja, ki se nikdar ne konča. Iz tega sledi razumevanje zapovedi ljubezni, ki zmore herojska dejanja (prim. Jn 13, 14-15). Zapoved ljubezni ni slabokrvna, ni za slabiče. Na tem svetu ne obstaja noben človek, ki bi lahko bil sam sebi zadosten. Vsi smo odeti v Kristusovo meso. Služiti Kristusu, pomeni služiti ljudem. Služiti ljudem, pomeni služiti Kristusu. V tem smislu se mi zdi prav, da bo v bližini stolnice čez kakšen mesec zaživel Lazarjev dom. Sveta maša, ki se obhaja na oltarju, se ne konča tukaj, ampak se nadaljuje v karitativnem služenju po družinah, župnijah in tudi v Lazarjevem domu. Ko pa pridemo sem k maši, karitativno služenje ponovno postane liturgija. Sveta maša in služenje sta v enem neprekinjeno bogoslužje, ki nenehno časti in slavi Boga. Brez karitativnosti sveta maša ne more biti bogoslužje in brez svete maše tudi karitativnost ne more biti bogoslužje.

Veliki četrtek je praznik edinosti med sveto mašo in služenjem. Kdo bi mogoče oporekal: »Pa to je čista fantazija!« Mi smo ta večer prav zato tukaj, ker verjamemo v to fantazijo. Posledice te fantazije so nas v življenju že oplazile. Če smo prišli k tej sveti maši in smo skupaj, to ni več fantazija. To je resničnost. Čeprav tako različni, niti se vsi dobro ne poznamo med seboj, pa smo vseeno tukaj. Radi bi se srečali s Kristusom, pa smo srečali tudi en drugega. Je to fantazija? Ni! Je realnost. Jezus nam ta večer svojo prečudovito fantazijo daje kot testament. Z nami hoče ostati kot tisti, ki služi, da bi tudi mi služili. Služenje, to je fantazija za mnoge, ki se še niso srečali s Kristusom ali pa so se od njega oddaljili. Lahko pa smo mi priče te fantazije, ki zaradi našega služenja postane vidna, privlačna in tudi pričevalna resničnost! Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof