Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Lepo vas pozdravljam na ta sveti božični dan.
Ves poudarek današnjega evangelija je na pastirjih. Prvi so zvedeli veselo novico o Jezusovem rojstvu. Ko so slišali oznanilo je to v njih prebudilo željo, da so šli in preverili, kaj se je resnično zgodilo.
Lahko bi rekli, da v teh nekaj stavkih najdemo povzet ves tretji evangelij, ki se razvija v dveh smereh: Na začetku je oznanilo, ki ljudi napolni z veseljem. Nato pa ti preprosti pastirji postanejo pričevalci tega, kar so slišali, videli in doživeli.
Pastirji niso videli nič posebnega, samo očeta in mamo z novorojenim detetom. Če bi jim angeli ne oznanili, kaj se je zgodilo, ne bi vedeli, da v jaslih leži Odrešenik. Po drugi strani, če se nebi sami šli prepričat in če nebi na lastne oči videli, to kar so jim angeli sporočili, bi vse to za njih izzvenelo, kot sanje.
To, kar se je dogajalo v sveti noči, zelo spominja na velikonočno jutro: Takrat so zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, žene šle h grobu in dva moža v belih oblačilih jim stopita nasproti in jih vprašata: »Kaj iščete živega med mrtvimi?«
Evangelist Luka nam želi pokazati, kako se rodi vera. To se zgodi, ko se človek odpre oznanilu. In temu sledi osebna izkušnja. Oboje ima svoj pomen, ni enega brez drugega.
Sprejeti oznanilo, o njem premišljevati v svojem srcu, pomeni, da pustim, da me to oznanilo prevzame, da lahko obrodi svoje sadove.
Kaj je premišljevala Marija v svojem srcu, ko so ji pastirji povedali, vse kar so slišali in videli, da se je »danes v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod!«
Evangelist Luka ne želi, da se prepuščamo fantaziji, ampak želi, da se poglobimo v znamenja, ki so polna bogate vsebine.
Tako mam tudi obe berili, iz knjige preroka Izaija in pismo Titu, pomagajo, da bi božično skrivnost ne povezali samo s pastirji, ampak, da bi dojeli globoko sporočilnost svete noči za vsakega od nas.
Prva krščanska skupnost je bila skupnost učencev, ki so skupaj z Marijo premišljevali vse, kar se je zgodilo. Ob tem so prišli do spoznanja, da vse, kar je napovedoval prerok Izaija, postaja v Jezusu iz Nazareta resničnost. Njega nebeški Oče pošilja, da zbere novo Božje ljudstvo, ki bo sveto in odrešeno in bo znamenje vsem ljudstvom.
Prvi kristjani, povezani v skupnost, so vedno bolj odkrivali, da je upanje, ki nam ga daje krstna milost, najprej in predvsem vabilo na pot, ki naj bi jo človek prehodil korak za korakom, v odprtosti Božjemu Duhu.
Nevarno je, da bi božič šel mimo nas, ne da bi ob tem dojeli njegovo pravo sporočilo. Samo če bomo tudi mi v svojem srcu ohranjali in premišljevali božično sporočilo in vse kar se je zgodilo v sveti noči bo božični praznik za nas poln topline in domačnosti.
Zato na ta božični dan obnovimo našo vero, polni veselja in hvaležnosti, in z željo, da bi sledili Božjemu Sinu. Sprejmimo ga v naše življenje in pustimo, da nas vodi, saj je to pot, ki je prežeta z mirom, pravičnostjo in ljubeznijo.
Učlovečeno Božjo besedo sprejmimo s srcem. Res je, okoli nas je tudi veliko teme in spremlja nas senca smrti. Tudi sodobni človek večkrat sliši o tej temi, jo gleda, ali celo okuša, saj nam tudi mediji dan za dnem poročajo o dogodkih, ki zbujajo v nas zaskrbljenost in strah pred prihodnostjo.
Božični dogodki nam povedo: ko sprejmemo Luč, tudi mi sami vedno bolj postajamo luč in znamenje učlovečenega Kristusa v zgodovini. Evangelist Janez nam danes podaja svoje premišljevanje o tej veliki skrivnosti. Poudarja, da je ta, ki se je rodil kot otrok, Bog od Boga. Od vekomaj živi, v Devici Mariji si je privzel našo človeško naravo in prebiva med nami. Tega se danes veselimo tudi mi, saj se Gospod z vsakim od nas želi, ne le srečati, ampak se želi z nami vsemi povezati, in to je za nas vir sreče, miru in polnost življenja.
Božič je zato dejanje ljubezni, saj se Bog sklanja k nam. Sklanja se k meni, k tebi in k vsakemu človeku, ker nas ima neizmerno rad in nas želi osrečiti.
Želim, da bi vsak od nas doživel božič, kot Božje sklanjanje, da bi vsi sprejeli dar svete noči, ki nam je ponujen. Tako bo naše življenje lepše in srečnejše. Ne bo toliko delitev med nami. Ne bomo več iskali, kdo bi koga izkoristil, da bi sam imel več od drugega. Kdor postane »otrok luči«, ta postavlja v ospredje resnico, ljubezen in mir. To pa so vrednote, ki nas vodijo na pot. In ta skupna pot naj nas vse povezuje in združuje. Skupaj na tej poti naj vedno bolj doživljamo, da smo med seboj bratje in sestre. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit