Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

V eni od duhovni razlag za današnji praznik sem prebral, da na praznik Marijinega vnebovzetja ne smemo gledati samo, kot na nekaj izrednega, nadnaravnega, kar bi bilo daleč od našega zemeljskega življenja. To bi nas lahko oddaljilo od Marije, ki nam jo Bog pošilja, da bi vstopila v naše življenje, kot tista, ki jo je Bog izbral, da nam Bog po njej razodene svojo ljubezen in skrb za nas in za naše odrešenje.

Marijino vnebovzetje je napoved upanja, da je človek dragocen v Božjih očeh! Ne samo človekova duša, ampak tudi telo. Zaslužni papež Benedikt je leta 2009 v svojem razmišljanju o današnjem prazniku dejal: »Tudi naše telo ima prostor pri Bogu. Nebesa niso za nas nekaj oddaljenega in nedosegljivega. V nebesih imamo mamo, ki je Mati Božjega Sina, pa tudi naša mati. To nam je Božji sin sam povedal, ko je umirajoč na križu, dejal učencu Janezu: 'Glej tvoja mati!' Nebesa niso kakšen zaprt prostor za izbrance, ampak odprt in dostopen prostor za vsakega od nas!«

Te besede se mi zdijo zelo navdihujoče in vsem nam vlivajo upanje. V tej luči lahko gledamo nebesa, kot utripanje Božjega srca, ki nas neskončno ljubi.

V tem duhu moramo tudi brati in razlagati vrstice današnjega prvega berila iz knjige Razodetja, ki nam govorijo o »odprtih nebesih«. Ta podoba nas vabi: »Vstopite!« To je hkrati vsem nam vabilo, da bi bili vselej razpoložljivi in odprti za Božje navdihe, kajti na koncu smo mi tisti, ki v svoji svobodi odgovorimo na Gospodovo vabilo, ali pa ga zavrnemo.

Žena, ki nam jo predstavlja knjiga Razodetja je vsa odeta v svetlobo: sonce, luna, zvezde. To je žena, ki je vsa prežeta z Bogom. Ravno zaradi te prežetosti z Bogom je ta žena rodovitna, je sposobna tudi sama izžarevati svetlobo, sposobna se je boriti s temo, z grehom in lažjo. Gre za bitko, ki ni samo fizična, ampak tudi psihološka in čustvena.

Današnji praznik nam tako predstavi naše življenje v čisto vsakdanji in hkrati v Božji luči. Govori o vsaki ženi in možu, ki je sprejel življenje, kot Božji dar in ga želi v veri in zaupanju v Boga živeti kot podarjenost, v vsej iskrenosti in poštenju pred nebeškim Očetom. Ob tem pa človek naleti na ovire, ki mu jih nastavlja miselnost tega sveta: glede življenja po vesti, glede spoštovanja dostojanstva človekovega življenja, spoštovanja človekove svobode in glede življenja po veri nasploh.

Tako je žena, o kateri smo slišali, podoba novega Božjega ljudstva, je podoba Cerkve. Ta žena »se zateče v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil«. Kje je tisti kraj – prostor, kjer se človek počuti varnega in kjer lahko duhovno raste? Ali ni to naše molitveno življenje in evharistija, ko se zbiramo ob njem, ko nas Bog sam vabi, da se umaknemo iz vsakodnevnega vrveža in opravil, da mu prisluhnemo, da nas nahrani s svojo Besedo, da nas okrepi s svojo bližino in nas hrani z »nebeškim kruhom«?

Ko gledamo način življenja ljudi danes, opažamo, kako je nedelja danes postala zgolj dan med ostalimi dnevi. Nedelja ni več dan počitka, čas nabiranja telesnih in duhovnih moči za nov teden. To ima za posledico glavno bolezen našega časa, ki se imenuje: pregorelost, utrujenost, notranja izpraznjenost… Takšen način našega življenja ima svoj vpliv tudi na naše medsebojne odnose, ki so vedno bolj površni; pozna se tudi pri našem delu, ob katerem pa se vedno bolj sprašujemo po smislu vsega, kamor nas vleče naš hitri način življenja in razmišljanja, ko ne najdemo časa, da bi se ustavili. Zdi se, kakor, da smo ljudje izgubili naravni ritem, v katerem naj bi teklo naše življenje. V našo naravo in ritem je namreč globoko vtkana tudi potreba po počitku, potreba po praznovanju in posvečevanju tega kar naredimo in ustvarimo s svojim delom. Pri vsem tem ima izreden pomen tudi nedeljska sv. maša! Ne samo, kot izpolnitev zapovedi, ampak kot dar in opora za rast naše vere in pri poglabljanju našega odnosa z Bogom. Človek je po svojem bistvu bitje odnosa in medsebojnega podarjanja. Pri sv. maši se nam Bog podarja, da bi nas notranje okrepil in napolnil z Božjo logiko. Kolikokrat slišimo s strani vernih ljudi opravičilo: »Ne morem k nedeljski maši zaradi službe ali neodložljivih obveznosti.« Res je, kot je Jezus tudi sam jasno povedal, da je nedelja zaradi človeka in ne človek zaradi nedelje. Toda, če se bomo te Jezusove resnice prav zavedali in jo upoštevali, bomo v primerih, ko smo v nedeljo res opravičeno zadržani in ne moremo v cerkev, vendarle našli čas za Boga in našli drug način in drugo priložnost, da bomo storili nekaj tako dragocenega za naše življenje. Morda bomo med tednom šli k sv. maši in bomo takrat Bogu posvetili potreben čas ali našli drug način kako nadomestiti, česar nismo mogli izpolniti v nedeljo.

Tudi današnje drugo berilo iz pisma apostola Pavla Korinčanom budi v nas upanje. Kljub položaju, ki ni vedno enostaven in lahek in ga zaznamujejo tudi nenehna borba z zlom, z grehom, je vir našega upanja jasno zagotovilo, da bo na koncu zmagalo dobro, da bo na koncu zmago slavilo življenje in ne smrt. Ljubezen in ne greh in sovraštvo! »Kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli«. Všeč mi je ob tem, da to trditev Pavel ne uporablja samo za tiste, ki so že umrli, ampak za nas vse, ki želimo zaživeti novo življenje s Kristusom. Smrt se nam predstavlja, kot tista, ki se ji nihče ne more izmuzniti. Apostol Pavel pa nam Jezusa predstavi, kot nekoga, ki je smrt premagal, ne samo zase, ampak je to svojo zmago nad smrtjo, kot Božji sin podaril tudi vsem nam.

Odgovor na ta neskončni Božji dar je lahko samo naša hvalnica Bogu, ki jo lahko zapojemo skupaj z Marijo: »Moja duša poveličuje Gospoda! (Lk 1, 46)«

Marija je postala prevzeta in je začutila iskreno notranje veselje ter izpolnitev, ko je doživela, da je Bog sam stopil v njeno življenje in da se je Bog sam ozrl na njo in na njeno nizkost. Na isti način se Bog ozira tudi na vsakega izmed nas in se sklanja v naše življenje. Ob Marijinem veselju in poveličevanju Gospoda se nam ni potrebno bati, da bi Bog omejeval našo svobodo, da bi nam hotel Bog kaj vzeti ali nas omejevati v našem življenju. Marijina hvalnica nam govori, da če damo v svojem življenju prostor Bogu in dopustimo, »da je On velik za nas«, potem smo ob njem in z njim tudi mi deležni njegove veličine. Če pa Bogu ne damo prostora, ali pa morda tako čisto na ozko in na malo odpiramo svoje srce za Gospoda, takrat pa ostajamo tudi mi sami majhni, ujeti sami v sebe in naše življenjsko obzorje ostaja ozko in zaprto, naše upanje pa skromno.

Kadar se človek omeji v svoj ozek svet, v katerem ostaja prostor le zanj in za egoistično zadovoljevanje lastnih načrtov, takrat čutimo, da v svoji zaprtosti pred svetom in v svoji ozkosti nismo srečni in nam postane tesno pri srcu. Zato postanimo podobni Božji Materi v njeni velikodušnosti in ljubezni ter v odprtosti njenega srca, da bomo lahko tudi mi vzklikali: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto!«

Sveto pismo nam na prvih straneh približa prva človeka, Adama in Evo, ki sta bila preslepljena zaradi napačnega in izkrivljenega odnosa z Bogom in napačnega gledanja na Boga. Na Boga sta prva človeka gledala, kot na tekmeca, ki človeka omejuje v njegovi svobodi. Kolikokrat tudi danes ljudje mislimo, da bomo morda srečnejši, če bomo na Boga in na njegove zapovedi pozabili in se oklenili zgolj naše, človeške modrosti.

Marija s svojimi odločitvami takšno zgrešeno človeško logiko postavlja na glavo, kajti ravno v poslušnosti Bogu, ki ji je »storil velike reči«, je Marija našla svoje notranje zadoščenje in mir.

V času, ko nas vedno bolj zajema verska brezbrižnost, ko je vedno več nevere, ko ljudje na veliko opuščajo življenje po zakramentih, še posebej zakrament sv. spovedi in sv. maše, nam Marija kliče: Ne bodite zagledani zgolj v ta zemeljski svet, ne glejte vendar samo na teh nekaj desetletij, ki jih človek preživi tukaj na zemlji! »Ali ni človekovo življenje več kot jed in telo več kot obleka…« (prim. Mt 6,25-26)? Kolikokrat doživimo, da tisto, od česar si v naših človeških načrtih veliko obetamo, namesto, da bi nas to na koncu osrečilo, nas pusti razočarane in obupane. Zanimivo je tudi, kako javno mnenje in naši mediji skrbijo, da bi se sodobni človek čim manj spraševal o pravem smislu svojega življenja. Če bi o tem poročali, potem bi morali mediji namesto reklam in spodbujanja k potrošništvu pošteno predstaviti tudi mnoge življenjske zgodbe o ljudeh, ki so imeli vse materialne pogoje, visoko mesto v družbi, pa vendar prave sreče niso dosegli in so na koncu morda obupali in tragično sklenili svoje zemeljsko življenje. Ko ob današnjem prazniku zremo nebeško slavo, ki jo je dosegla Marija, nas vse to vabi, da svoj pogled tudi mi usmerimo k Bogu! Marija in njeno življenje nas uči, da nismo ustvarjeni za životarjenje za smrt, ampak ustvarjeni smo za življenje in za srečo. Pot do tega življenja in sreče pa je lahko samo tista, ki je osvetljena z lučjo vere in v spolnjevanju njegove volje.

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja je za nas znova lepa priložnost, da po naših Marijinih svetiščih skupaj doživimo, da je Bog dober in usmiljen in nam zato daje Nebeško Mater Marijo, kot našo sopotnico in vodnico, kot tisto, ki nas razume in posluša naše prošnje. Hkrati pa je tista, ki naš pogled usmerja kvišku, k Bogu in tako kaže na cilj in na smisel našega življenja.

Današnji evangelij začenja z besedo »da je Marija vstala«, to je v izvirniku prav isti glagol, ki označuje Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ta »vstati« je tako povezan z Marijinim vnebovzetjem in našim poveličanjem ob koncu našega zemeljskega življenja. Pot do te sreče in izpolnitve pa nas vse pelje preko »vstati in se napotiti k drugemu«, ko bližnjemu pokažemo svojo bližino, trpečim naše sočutje in pripravljenost za pomoč in za služenje, kot nam kaže zgled naše nebeške Matere Marije. Amen

msgr. Alojzij Cvikl DJ, mariborski nadškof metropolit