Spoštovane taboriščnice, mučenice nasilja, ki ste na tem mestu doživljale svojo kalvarijo, spoštovani duhovniki in redovniki, sestre redovnice, spoštovani organizatorji, dragi romarji na ta kraj, posvečen s trpljenjem nedolžnih žena, deklet in mater, posvečen s trpljenjem redovnic, posvečen s krvjo in molitvijo tistih, ki so jim vzeli vse, kar so jim mogli vzeti, niso pa jim mogli vzeti vere v Božjo milost, kot je pred leti povedala ena od taboriščnic, ki je organizirala tudi današnjo sveto mašo, gospa Lidija Drobnič: „Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi Božja milost!“

Nedolgo nazaj sem hodil od postaje do postaje križevega pota. V mislih me je preganjalo vprašanje, kako je vendar mogoče, da se je kaj takšnega zgodilo? Kako je mogoče, da so ljudje zgrabili človeka, ki ga nihče ni razglasil za zločinca – nasprotno, Pilat je rekel, da ne najde na njem nobene krivde, nič smrti vrednega – in ga pribijejo na križ. Pri tem so mirni, rutinirano navajeni, brez čustev. Tesar z več občutja pribija desko in kovač bolj s srcem pribija podkev na konjsko kopito. Kako je mogoča takšna razčlovečenost človeka, da se ob trpljenju njegovega bližnjega, da se mu ob mukah, ki jih povzroča sočloveku, ne zgane srce in ne zatrepeta v svoji notranjosti?

Prav takšna brezčutnost je se dogajala tukaj. „Priljubljeno trpljenje taboriščnic je bilo dolgo stanje na prostoru pred prebivališči v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest … Ležale smo samo v oblekah, v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila … Vode še za pitje ni bilo, kaj šele za umivanje. Si predstavljate, da so neki dan pripeljali sod z vodo, nas postrojili v sredini taborišča in pred nami vso vodo izlili na tla? Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo morale biti kot strašila na polju, ki odganjajo ptiče.“

Trpinčenje pa je bilo še drugačno. Ni bilo dovolj, da so poniževali njihova telesa. Najbrž so imeli ravno toliko verskega znanja, da so trpinčili še njihove duše. „Z zemljo smo morale zravnati domače pokopališče, razbiti svetnike v bližnji cerkvi na hribu nad taboriščem. Cerkev v vasi Verdreng je ob našem prihodu še stala. V njej je bila taboriščna kuhinja.“

Kako je bilo mogoče? Kako je bilo mogoče za Kristusa, kako je bilo mogoče za ženske v Verdrengu, kako je bilo mogoče in kako je mogoče še danes na tolikih krajih trpljenja v našem svetu, na katerem se po besedah papeža Frančiška odvija tretja svetovna vojna po koščkih?

Nenadoma me je presekalo. Bilo je pri enajsti postaji – Jezusa pribijejo na križ. Na reliefni upodobitvi skrivnosti te postaje je bil Jezus in dva vojaka – eden ga je držal in drugi je z udarci kladiva njegovo telo pribil na križ. Doslej sem vedno gledal podobe križevega pota kot celoto. Tokrat pa sem prvič zagledal oči. Bodite pozorni na oči. Oči teh dveh vojakov so bile namreč slepe. Srepo so gledale pred seboj, a nobeden izmed njiju ni videl človeka. Ne vem, kaj sta mislila, da pribijata, a človeka nista videla. Slepota oči pomeni slepoto srca. Samo če si na ta način slep, lahko hodiš po človeku, ga udarjaš, ga ponižuješ, ga razčlovečuješ, ga pribijaš in ubijaš, pa se v tebi nič ne zgane, nič ne zadrhti, nič ne zaboli – a samo do nekega časa. Po tistem času pa potrebuješ luč ponoči, oddelke na psihiatriji. Na koncu vsak izmed nas pride pred pogled nebeškega sodnika, iz katerega sije ljubezen – si to ljubezen iskal ali si jo teptal. In sodba je dokončna. Kakor je papež Frančišek mafijce pozval h kesanju in spreobrnjenju, tako naj se tudi tisti, ki so na tem kraju in po tolikih drugih krajih naše domovine povzročali nasilje, skesajo in spreobrnejo. Kakor je taboriščnic, ki so še žive, malo, je najbrž malo tudi tistih, ki so služili nasilju in so še živi. „Vsi bomo prišli pred Božji sodni stol“ in „vsak izmed bo zase odgovor dajal Bogu“, je apostol Pavel opozarjal Rimljane. 

Močno nas nagovarja beseda papeža Gregorja Velikega, ki je v govoru o blagrih dejal, da „moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi“ (95. govor). 

Ali je slepota oči in srca opravičilo za takšno ravnanje? Nikakor ne! Kljub temu, da si slep in gluh za trpljenje človeka in njegove krike, še vedno lahko zelo jasno veš, da povzročaš zlo. In zlo, ki si ga povzročal, ostaja v tebi in šepeta in rjove. Če bi ne bilo tako, ne bi zahtevali, da je vsaka „taboriščnica morala podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo.“ Nekdo, ki dela prav in je prepričan, da služi dobremu, ne zahteva molka. Dolga leta jim je v veliki meri uspelo utišati taboriščnice, nihče pa ne more utišati svoje notranjosti. V nekem obrnjenem smislu je tudi v tem primeru resnična Jezusova beseda: „Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah“ (Lk 12,3).

Povabim vas, da naše razmišljanje sedaj zajamemo iz Božje besede, zlasti iz odlomka evangelija po Luku. Najprej smo slišali dva Jezusova izreka, v katerih je povedal, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Kdor pred Jezusa postavlja katerega koli človeka ali stvar, ne more biti njegov učenec. 

Kako močno je ta logika veljala med taboriščnicami, lahko zaslutimo iz izjave, ki je bila že navedena: „Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi Božja milost!“ Ljubile so svoje družine, ljubile so sonce, ki je vzhajalo nad njimi, ljubile so svoja življenja – a Kristus je bil prvi – morda ne čisto pri vseh, Bog ve, vsekakor pa pri dovolj veliki večini, da so mogle vse vzdržati in vztrajati v veri, da nad njimi bedi Božja milost. Potem pa Jezus spregovori o zidavi stolpa in o vojskovanju. Nasilniki so začeli zidati stolp, vendar niso preračunali, ali imajo dovolj, da bi mogli dokončati, šli so na vojno, ne da bi se posvetovali, ali lahko premagajo nasprotnika, ki je veliko močnejši. Preračunali so, da imajo dovolj moči, brezobzirnosti in nasilnosti, da začnejo zidavo svojega babilonskega stolpa oziroma bitko proti kralju. A nasilje ne more graditi. Nasilje lahko samo poruši, potem pa se njegova moč izprazni. Za gradnjo je potrebna dobrota, sodelovanje, poštenje, spoštovanje in seveda tudi ljubezen, v kateri ni pretvarjanja in hinavščine, ampak iskrena želja po sodelovanju z vsemi. Ker vsega tega niso imeli, se je njihov stolp sesul in spopad klavrno končal. Čeprav še vedno vidimo, da nasilniki ohranjajo določen vpliv, je njihov vek omejen. Kako lepo bi bilo, če bi ljudje, ki še vedno sanjajo o zidavi stolpa in o vojski proti drugemu kralju, začeli spraševati, kakšni so pogoji za mir. Kajti šele v miru se začne resnično graditi, šele v miru se začne resnično zmagovati.

Spoštovane taboriščnice. Dovolite, da se globoko poklonimo vašemu trpljenju in trpljenju vseh tistih, ki so pred sedemdesetimi leti tukaj trpele z vami. Zahvaljujem se za pričevanje vere, ki smo ga po vas deležni, saj ste vse prestajale z globoko vero, da nad vami bedi Božja milost. Naj nebeški Oče, ki je zvestobo svojega Sina spremenil v odrešenje vsega človeštva, tudi vašo zvestobo spreminja v svobodo misli in srca vseh naših ljudi.

Vsem, ki bodo iz kakršnega koli razloga prišli na ta kraj, pa naj plošča, ki jo bomo danes blagoslovili, zbudi v srcu vprašanje: Ali s svojimi dejanji gradim ali podiram, spoštujem ali zaničujem, ljubim ali preziram?

Gospod, ozri se na trpljenje svojih zvestih. Njihova zvestoba naj nas spodbudi, da bomo tudi mi vse ljudi in vse stvari ljubili samo v tebi, da bi bili vsi ljudje poučeni, kaj ti je po volji. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit