Dragi bratje in sestre kristjani. S to sveto mašo zaključujemo škofijski postopek za razglasitev za blaženega Božjega služabnika salezijanskega duhovnika in misijonarja Andreja Majcna. O samem postopku bodo več povedali drugi, ki so z veliko predanostjo, znanjem in vztrajnostjo pripomogli k temu, da se je postopek odvijal in so ga nazadnje pripeljali do današnje točke, ko bomo podpisali še zadnje dokumente in celoten dokument postopka predali nosilcu, to je tistemu, ki bo zadolžen, da preda dokumentacijo škofijskega postopka kongregaciji za zadeve svetnikov.

Vsem, ki so prispevali k pozitivnemu poteku postopka za Božjega služabnika Andreja Majcna, se iskreno zahvaljujem: vrhovnemu postulatorju salezijanske družbe in vsem njegovim pomočnikom v Sloveniji, vsem njihovim sodelavcem na Kitajskem, v Vietnamu in na Tajvanu, teološkim cenzorjem in članom zgodovinske komisije, vsem prevajalcem gradiva. Posebej se želim zahvaliti tudi vsem tistim, ki ste za postopek skrbeli z molitvijo, pa tudi z denarnimi prispevki, da je bilo moč pokriti nastale stroške. Nikakor ne smem pozabiti besede hvaležnosti vsem tistim, ki ste se in se še vedno priporočate Božjemu služabniku, in ste o milostih, ki ste jih bili deležni na njegovo priprošnjo, tudi pisali.

Sedaj pa vas povabim, da se v luči današnje Božje besede zazremo v »capljanje po stopinjah svetnikov«, kakor je zase dejal Božji služabnik in je naslov njegovih duhovnih dnevnikov in premišljevanj, ki jih je zbral vicepostulator gospod Alojzij Slavko Snoj. 

Za Andreja Majcna, ki se je za nebesa rodil na jutrišnji dan pred dvajsetimi leti tukaj na Rakovniku, je bil ideal življenja: »Biti BOŽJI OTROK, ki živi po očenašu in pride po Mariji k ljubljenemu OČETU!« Težko bi bilo bolj preprosto in bolj globoko povedati, kaj je svetost: biti Božji otrok. Žal se s to resnico našega življenja preveč poredko srečamo, čeprav velikokrat molimo molitev, ki nam vsakokrat znova pove, da smo Božji otroci. Na poseben način nas je o tem poučil Jezus, ko je svoje učence naučil moliti Oče naš. In šele zazrtost v Boga Očeta, v skrivnost Božjega očetovstva, v vsa dejanja ljubezni, s katerimi je spremljal svoje ljudstvo, ko je poslušal njegove prošnje in prihajal, da bi jih reševal, ko je v moči te ljubezni dal svojega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel večno življenje, šele molitev očenaša v tem duhu nam razodeva, kdo je nebeški Oče in kaj pomeni biti Božji otrok.

Za Božjega služabnika pa ni dovolj, da človek očenaš samo moli. Poudarja, da Božji otrok očenaš živi. To pomeni, besede molitve niso ločene od življenja, ampak molitev postaja življenje, življenje pa se spreminja v molitev. In če gre za molitev očenaša, potem pomeni, da življenje postaja posvečevanje Gospodovega imena, da z vsem svojim bitjem odpravlja ovire in ustvarja pogoje za prihajanje Očetovega kraljestva, da tako kot za Jezusa tudi zanj izpolnjevanje Očetove volje postane jed in se tako v njegovem življenju srečujejo nebesa in zemlja.

Marija pa je imela v njegovi duhovnosti sploh čisto posebno mesto. Ko je imel 9. julija 1933 novo mašo v Krškem, je na podobico napisal: »Po milosti Božji sem to, kar sem« (1 Kor 15,10). »Marija, Pomoč kristjanov, prosi za nas.« Na zlatomašni podobici leta 1983 je v kitajščini pisalo: Moj Odrešenik, vžgi v meni ogenj resnične svetosti. Potem pa nadaljevanje: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo. Zlatomašniško veselje. Hvala ti, o POMOČNICA, bila si in boš nam ti. Ta klic, ta pesem k Mariji se je ponovila tudi na podobici ob biserni maši: O Marija, pomočnica bila si in boš nam ti!

Pri tem se mi je zdelo zanimivo, da je ob novi maši k Mariji klical k pomočnici in se ji priporočal, naj prosi zanj, za nas. Vse duhovniško življenje je bilo pred njim. Spremljala ga je materina duhovna dota, ki mu jo je dala ob duhovniškem posvečenju, ko mu je dejala: »Bodi duhovnik in bodi ves!« Zato se je na začetku svoje duhovniške poti klical k Mariji: »Marija, Pomoč kristjanov, prosi za nas.«

Po petdesetih oziroma šestdesetih letih pa pred Marijo že prinese hvaležnost za sadove svojega duhovniškega in misijonskega delovanja, zato imamo zapise v kitajščini in vietnamščini. Na Marijo se ne obrača več s prošnjo, prosi za nas, ampak s hvaležno ugotovitvijo: »Hvala ti, o POMOČNICA, bila si in boš nam ti.« V letih misijonskega delovanja v Gospodovem vinogradu na Kitajskem in v Vietnamu, pa tudi v letih skrivnega služenja v spovedniški službi tukaj na Rakovniku je spoznal Marijino bližino in njeno pomoč. Zato tudi s takšno vero ponavlja besede pesmi, da je Marija bila in tudi bo pomočnica.

Zato je tudi razumljivo, da je večkrat ponavljal sebi in Mariji: »'Eno devo le bom ljubil, eni srce svoje dal!' Ta deva je Devica Marija, Brezmadežna, Pomočnica, ki je satanu strla glavo, ona, ki je tempelj Svetega Duha, Kristusova nevesta in mojega srca … Ves tvoj, o Marija! Tebi se posvetim in naj se s tvojimi čednostmi okrasim« (tako ob 60-letnici vstopa v salezijansko družbo).

V današnjem prvem berilu smo slišali opomine, ki jih je prerok Amos izrekel lahkomiselnikom na Sionu, ki uživajo razkošje in jih ne boli Jožefov polom, kot odmev na to pa je Pavel spodbujal Timoteja, naj si kot Božji človek prizadeva za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost.

Kot odmev teh Pavlovih besed zveni molitev Božjega služabnika Dobremu pastirju, ki ga prosi, da se pri njem naučil biti dober, biti vsem vse, biti krotak, ponižen, prijazen, potrpežljiv, za vsakega dostopen, vedno veder in bi znal dajati pogum, razvnemati gorečnosti, znal tolažiti in povedati pravo besedo, vedno odpuščati. To molitev pa zaključuje s po mojem mnenju najlepšo besedo, ki sem jo prebral med njegovimi duhovnimi dnevniki in meditacijami; in sicer prosi Dobrega pastirja, da bi znal »biti zakristan src salezijancev« (26).

Dragi bratje salezijanci, dovolite Božjemu služabniku, vašemu bratu Andreju Majcnu, da bo zakristan vaših src. Pa bo skrbel tudi za vašo svetost, za vaše Božje otroštvo, ki ga boste živeli po očenašu in po Mariji boste prišli k ljubljenemu Očetu. Amen.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit