V mraku sobotne noči smo pričeli praznovati velikonočno vigilijo. Luči v cerkvi so bile ugasnjenje. Najprej smo prižgali ob blagoslovljenem ognju velikonočno svečo. Od te sveče se je svetloba pričela širiti, in celotna stolna cerkev je zasijala v polnosti luči. Velikonočna sveča pomeni Kristusa, ki razsvetljuje vsakega človeka. Z veseljem in zanosom smo poslušali slovesno Velikonočno hvalnico, ki je pesem vseh pesmi, saj naznanja moč vstajenja, ki zmaguje nad smrtjo.

Božja beseda nas je spomnila, kako čudovito je Bog imel v mislih našo rešitev iz sušnosti greha. Nič se ni zgodilo v trenutku. Zgodovina našega odrešenja je dolga. Pojavljale in minevale so pomembne civilizacije. Končno je prišel Odrešenik in postavil civilizacijo ljubezni. V Kalvarijo je zabil križ, na katerega se je povzpel kot na prestol, od koder ne neha kraljevati niti takrat, ko je bil položen v grob in ne ko je vstal od mrtvih. Simbolno so zato pomembne umetniške upodobitve Vstalega, ki prihaja iz groba z zastavo, na kateri je simbol križa. Nekdanje znamenje sramote in poraza, je Kristus spremenil v blagoslov vsem, ki verujemo v vstajenje. Križ pomeni, da se po vstajenju od mrtvih Kristus ni oddaljil od nas. Ostal je z nami v zakramentih, molitvi in v ljubeči solidarnosti. Čeprav večno živi, je ostal ubog z ubogimi;  solidaren s trpečimi; sočuten z žalostnimi; spodbujajoč z obupanimi.

Kljub velikonočni luči, pa se tema greha še vedno upira in se stalno plazi v vse pore človeškega življenja. V temi se slabo vidi. Celo sebe vidimo v obrisih. Takrat mislimo, da se svet konča tam, kjer je moja senca, kjer so moje težave, moj strah, moje skrbi.

V letošnjem velikonočnem sebe in ljudi sprašujem: »Kje smo mi na veliko noč, ko nekateri ljudje na skrivaj iščejo hrano po smetnjakih? Kje smo, ko so nekateri izgubili službo, in so obupali nad življenjem?

Kje smo, ko nekateri že mesece ne dobivajo plač in ne morejo preživeti sebe in svojih družin? Kje smo, ko brezposelni mladi ne vidijo svetle prihodnosti? Kje smo, ko nas čakajo bolniki v bolnišnici, ostareli v domovih počitka, da bi jih za praznike obiskali? Morebitna brezbrižnost, pasivnost, lagodnost, malodušje, nezainteresiranost so naši okovi, ki nas držijo stran od ubogih, in zato tud stran od vstalega Kristusa!« 

Ali se mogoče do vseh teh težav ne obnašamo kot vojaki, ki so zavalili pred grob kamen, da jih Kristus ne bi motil? Kdo bi lahko zvalil kamen stran od srca, da bi se osvobodili in nekaj storili za preskušane znance ali neznance? 

Marija Magdalena in druga Marija sta že ob svitu nedelje pohiteli do groba. Ni ju bilo strah vojakov in zlobnih ljudi, ki so tirali Kristusa v smrt. Ljubezen je bila močnejša od strahu (prim. Mt 28, 1). Ženi sta bili priče prvemu čudežu: angel je odvalil kamen in sedel nanj. Videti je bil kakor blisk. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Stražarji groba so vztrepetali in bili kakor mrtvih. Zakaj? Bili so v službi laži, prevare in smrti. Niso prenesli svetlobe. Angel je iz svetlobe opogumil ženi, naj se ne bojita in oznanita učencem, da je križani Jezus res vstal (prim. Mt 28, 2-7).

Moč velike noči je strahotno velika. Lahko odstrani ogromne kamne predsodkov, obsodb, opravljanj in obrekovanj, sovraštva, antipatij – kamne, ki nam zakrivajo pogled na Boga in na ljudi. Vstalega Kristusa ne bomo našli tam, kjer se poskuša uveljavljati moč in zvijača. Vase zaverovani, oholi in nasilni ne iščejo vstalega Kristusa. Kaj bi sicer z njim? Da bi jim vznemirjal vest, jim mešal štrene pri skrivnih načrtih in preprečeval podla dejanja? 

Vstali Kristus je ohranil poveličane rane, ki nas opominjajo na rane človeštva. Samo kdor čuti, da je ranjen in ga je sram zaradi lastnih grehov, bo sposoben vstopiti v grob svoje temine in temine drugih. Ne da bi brskal po teh ranah, ampak da bi našel iskrico, ki jo je v teh ranah prižgal Vstali Kristus. Iskrica vstajenja lahko ozdravi ranjene, obvaruje uboge, je seme miru in edinosti med nami.

Dragi bratje in sestre!

Od velike noči naprej imamo tistim, ki ne verujejo, kaj povedati: To, da imamo upanje in luč v temi. Naj si pred drugimi izmišljujemo in taremo glavo, kaj bomo govorili? Ni treba! Angel, ki je odvalil kamen od groba, on bo spregovoril. Mi mu samo posodimo našo misel, ki hrepeni po resnici; naše srce, ki se odloča za plemenite stvari; naše roke, ki strežejo ubogim; naše noge, ki hodijo po poteh pravičnosti. Ni časa, da bi se zgubljali v negotovosti. Vstali Kristus čaka, da stopimo pred ljudi in jim pogumno naznanimo: »Kristus je vstal od mrtvih! Zares je vstal!«

Naj vam bo blagoslovljena, vesela in za močno vero spodbudna, letošnja velika noč!

+ Peter Štumpf, soboški škof