Dragi romarji,

častilke in častilci Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu !

Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev, ki so se na ta praznik podali na pot in se na neki način želijo srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja.

Kaj je tisto, kar nagiba ljudi, da na ta praznik množično obiskujejo Marijina svetišča? Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati. Ona je bila po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo in je kot taka »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja. To ni le znamenje na nebu, ampak je znamenje na poti našega, mojega in tvojega življenja.

1. In kaj se dogaja na tej poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ali nejevoljni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ekonomsko-socialne, pa tudi versko-moralne, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, v sredo našega življenja. Ne bomo naštevali dobro znanih tegob in problemov, ki jih ne manjka, ne doma, ne po svetu. Upravičeno se vprašujemo, kam vse to vodi? Kje je rešitev?

Verjemite, sestre in bratje, je rešitev. Resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij kot so včasih rekli, ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje, ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bo nastopilo novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).

To delo odrešenja je najprej uresničil sam Jezus Kristus v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja. To delo odrešenja je uresničil Jezus Kristus, ko je na svoje učence poslal luč, ogenj in moč Sv. Duha, da so oni sami in njihovi učenci ponesli luč evangelija po širnem svetu. V to dogajanje je vstopila Marija, ko je v Nazaretu s svojim »zgodi se« sprejela Božji načrt in postala Odrešenikova Mati. V to dogajanje smo pri krstu vstopili tudi mi, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

2. V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta (prim. Lk1,45). In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezano s tem poslanstvom, v vsej skromnosti, ne skriva veselja in nadaljuje: »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (Lk 1,46-49).

In kako je z nami? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija poveličana v nebeški slavi kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja? Ali smo kaj veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva? Tudi tu so problemi in težave, še posebno v tem času, ko se veliko govori in piše o Cerkvi; pozitivne stvari, pa žal tudi mnoga negativna dogajanja. Mnogi se sprašujejo, kako to, da se tudi v Cerkvi dogajajo take nepravilnosti in zlorabe? Za marsikoga, ki ima bolj šibko vero, je to lahko razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odhaja. S temi pojavi se moramo resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, to družino Božjih otrok, sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja. Cerkev je božje-človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, pa žal vedno ne sledimo zvesto temu klicu. Grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu. Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri« (2 Pt 5, 8).

Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil in tudi nas vabi, da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh in to je zakrament sprave, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo. V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in ljubimo celo svoje sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5, 44-45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju«. Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, smo na dobri poti, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči. Razen tega je prenovo potrebno začeti pri sebi ne pri drugem, saj Jezus pravi: »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega (Mt 7,3-5).

Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi. Sv. papež Janez XXIII. je rekel, da je Cerkev mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad, tudi če kdaj mati naredi kakšno napako. Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo njen ugled.

Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in morajo za to poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova pa nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.« (Mt 12,28-29).

3. Praznik Marijinega vnebovzetja slavi delo odrešenja, ki se je najprej uresničilo na Mariji, je zato resničen praznik veselja, tolažbe in upanja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih, zlasti v naši hoji za Kristusom in v našem krščanskem življenju. Na novo pot in k novemu začetku nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in tudi pastoralno leto, ki se že približuje. K temu novemu začetku nas na poseben način vabi izredna sinoda škofov, ki bo letos oktobra Rimu in bo posvečena družini. To je osrednja in temeljna ustanova človeške družbe in Cerkve, s katero smo vsi tako globoko povezani, iz nje izhajamo, v njo se vračamo, v družini in po njej dosegamo polnost, srečo in smisel življenja. V pripravi na to sinodo, na to posvetovanje škofov in drugih strokovnjakov o družini, ki bo letos oktobra in še prihodnje leto v Rimu, je bila razposlana posebna anketa, ki naj bi skušala ugotoviti dejansko stanje, v katerem se je znašla družina pri nas in po svetu. Zbrani podatki, ki so objavljeni v posebnem delovnem gradivu sinode, so zaskrbljujoči, še posebej za stanje družine v Evropi in v tako imenovanem zahodnem svetu Severne in deloma tudi južne Amerike. Tukaj v družine prodirajo močni razdiralni procesi posvetnega načina življenja in uživaške kulture, ki s seboj prinaša rastoče število ločenih zakonov, izvenzakonskih skupnosti, istospolnih parov, rastoče število splavov, tako imenovano teorijo spola, ki ruši naravni red v stvarstvu in vrsto drugih tegob. Zaradi teh trpijo zakonci, otroci in vsi, zlasti najbolj ogroženi družinski člani, ki so največkrat ostareli, bolni in onemogli. Razumljivo, da zakonci, otroci, mladi in drugi družinski člani, ki živijo v takih okoliščinah, nimajo človeku primernega življenjskega okolja in ne zdravih in normalnih pogojev za ustvarjalno in srečno življenje.

V prvem berilu današnjega praznika, ki je vzeto iz knjige Razodetja, je pred nami veliko znamenju na nebu: »žena, obdana s soncem, pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (Raz 12, 1). Vera Cerkve v tem velikem znamenju na nebu vidi Marijo. In potem sledi grozljiva podoba, ki jo kar težko preberemo in še težje o njej govorimo. To veliko znamenje, ta žena je bila na tem, da porodi dete, a se je pred njo vstopil ognjenordeč zmaj, podoba zla, ki je hotel požreti njeno dete. To se ni zgodilo, ker je bilo dete vzeto k božjemu prestolu, žena pa se je rešila na prostor, ki ji ga je Bog pripravil (prim. Raz 12, 4-6). Vem da ta govor ni primeren za ta slovesen praznik in za ta trenutek. In vendar je to Božja beseda, in vendar je sporočilo praznika, da je življenje, da je človeško telo Božji dar za večno slavo; da so to vrednote za sedanje in za večno življenje. Zato bi bilo prav, da večkrat in na pravem mestu, odkrito spregovorimo o tem, kaj se dogaja po ginekoloških ambulantah in klinikah. Ponavlja se grozljivi prizor iz današnjega berila. Pa se, žal, o tem ne govori in se nič ali se premalo ukrene v obrambo življenja, posebej nerojenega življenja. Ne obsojamo, želimo pravočasno pomagati, reševati, svetovati!

4. Danes na slovesni paznik Marijinega Vnebovzetja, ki slavi življenje od začetka, do naravnega konca, do večnosti, se ne želimo vrteti le v teminah tega sveta, ampak prižgati luč. In ta luč je smo že rekli, Jezus Kristus, ta luč je Božja Mati Marija. Ta luč ste vi, dragi Marijini častilci, ta luč ste vi, dragi in spoštovani zakonci in starši, očetje in matere, možje in žene, ki ste odkrili zaklad in vrednoto lepega, urejenega domačega, z zakramentom sv. zakona in z vašo molitvijo posvečenega družinskega življenja. Ta luč ste vi, spoštovani starši, ki sprejemate in vzgajate otroke, ki ste kljub vsem nasprotnim trendom in tokovom odkrili zaklad, bogastvo in vrednoto večjega števila otrok, ta luč ste vi spoštovani stari starši, dedki in babice, ki, če je treba, znate potrpeti, razumeti in predvsem pomagati otrokom, vnukom in pravnukom pri vzgoji in premagovanju vseh mogočih ovir in težav na poti življenja. Ta luč ste mladi, ki stopate življenju naproti in ste izpostavljeni mnogim negativnim vplivom okolja ter pritiskom brezverske in uživaške kulture. Vi ste luč in upanje, če znate izbirati, če je potrebno tudi plavati proti toku, ko gre za temeljne vrednote življenja, še posebej za vašo pripravo in zorenje za življenjsko poslanstvo, za poklic, ki ga boste opravljali. Posebej smo veseli in smo vam hvaležni, da v vedno globlje odkrivate lepoto in pomen zorenja za ljubezen, za čisto mladost in odgovorno pripravo na življenje v zakonu in družini ali v Bogu in bližnjemu posvečenem življenju v duhovniškem ali redovniškem poklicu.

V želji, da bi vsa ta nova in mnogo obetajoča znamenja dobila novo moč in duhovni polet bomo sedaj obnovili in utrdili našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji; to, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti letos, ob 23. obletnici osamosvojitve, slovesno potrjujemo. Naj bo ta obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz naše hvaležnosti in našega zaupanja do božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8. stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju, pred 1151 leti, prinesla luč vere našim prednikov na Moravskem, v Panoniji in po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot npr. na Ptujski gori, na Svetih gorah, tu v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že sv. Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi«. To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji božji Materi Mariji Vnebovzeti molimo: »Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija«.

V našo molitev in obnovo posvetitve vključujemo tudi bolne, doma in po bolnišnicah, onemogle in ostarele in vse trpeče brate in sestre. Vam je še posebej namenjeno sporočilo današnjega praznika, saj je Marija v nebeški slavi trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.

V molitvi se nam pridružuje sv. oče, papež Frančišek, ki je, kot veste, na zelo zahtevnem apostolskem potovanju v Južni Koreji, pa je pred odhodom na pot v dramatičnem pozivu prosil nas kristjane in vse ljudi dobre volje, da bi molili za mir v svetu, posebej za preizkušane brate in sestre v Iraku, v Siriji, v Gazi, v Ukrajini in drugod po svetu. To bomo radi storili in posvetilni molitvi dodali še posebno molitev za mir, danes, tu pred milostno podobo Petrovške Matere Božje in potem doma, pred družinskim križem ali Marijino podobo.

Dragi Marijini častilci, drage sestre, dragi bratje v Kristusu !

Naj vas na novo nagovori in prevzame sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu niso zadnja beseda. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2Pt 3,l3). Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla, potem, ko je na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in spolnila božji načrt in je zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1). Zato bratje in sestre, vstopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za naša sedanjost, za našo bodočnost, za našo večnost. Marija je z nami, Tudi mi bodimo z njo, vedno, tudi sedaj, ko skupaj molimo in obnavljamo posvetitev Božji Materi Mariji.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in
apost. adm. mariborske nadškofije