Z radostno hvaležnostjo obhajamo velikonočni praznik in se veselimo v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočnega praznika, ki tu in sedaj, oznanja, razodeva, osrednjo resnico naše vere in temeljni dogodek človeške zgodovine, skrivnost Kristusovega vstajenja, vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje Velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami, v bogoslužju Velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika.
Če kdaj, smo prav v tem času potrebni oznanila, luči in moči, ki jo prinaša, oznanja in uresničuje skrivnost in vsebina velikonočnega praznika. To je , radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa, ki jih srečujemo doma in po svetu, niso zadnja beseda, ampak je odločilno dogajanje, ki se je začelo v velikonočnem jutru v Jeruzalemu in ga obsega velikonočno sporočilo : Kristus je od mrtvih vstal in živi in s svojim vstajenje začenja novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost(prim. 1 Pt 3,13; Raz 21,1)).
1.Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije - radostnega pričakovanja Kristusovega vstajenja. Že sinoči smo blagoslovili velikonočno svečo, ki predstavlja Vstalega Kristusa . V siju velikonočne sveče smo brali Božjo besedo in premišljevali velika božja dela, ki v luči Jezusovega vstajenja dobijo nov, odrešenjski pomen. Že sinoči smo obnovili obljube sv. krsta in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa. Pri krstu in se je za nas uresničil skrivnosten prehod , vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).
In danes, na Veliko noč, smo prišli k Jezusovemu grobu, kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo, da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja, da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom, da bi postali priče njegovega vstajenja; priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja in nam zagotavlja,«ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta«(Mt 28,2o).
To oznanilo, to zagotovilo naše vere je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, v katerem se na mnogotere načine nadasljuje spopad med lučjo in temo, med dobrim n zlim, med grehom in krepostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo in bi morali biti v večji meri nosilci upanja polnega sporočila, ki izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja in njegovega zveličavnega delovanja, ki se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve v tisti zveličavni napetosti med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14-27).
2. To velikonočno vero, to upanje, danes, na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja, to oznanja trikratni radostni pozdrav Aleluja, radostni pozdrav Vstalemu Odrešeniku; to vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve, na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja.
In če se nekoliko približamo bogastvu božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja; pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu in Jezusove učence, še posebej apostola Petra v prvem berilu in apostola Pavla in njegovo pričevanje v drugem berilu. Ko poslušamo apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je pred deklo svojega Gospoda sramotno trikrat zatajil, govoreč »ne poznam tega človeka« ( Mt 26,72). In sedaj, po srečanju s Vstalim Gospodom, še posebej po razodetju Sv. Duha na Binkoštni praznik, je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili; vendar pravi:« Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40-41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in svoje oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu, tam, kjer njegovo službo – potrjevanje v veri, nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v tem času že 265. naslednik, papež Frančišek.
Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z Vstalim Gospodom (prim. Apd 9, 3-9) in postal Jezusov učenec, največji apostol in glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: Meni je življenje Kristus, (prim.Flp 1,21), ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38-39)). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.
Vse to je nagovor in vabilo tudi nam, ki smo tu zbrani, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom, podobno kot so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci. V skrivnosti velikonočnega praznika smo na novo povabljeni, da poživimo in utrdimo našo zvestobo Jezusu Kristusu, da obnovimo našo zavezo z Gospodom, ki se je uresničila pri sv. krstu, ko nas je Kristus, Vstali Gospod poklical in izvolil, da smo v moči njegovega dela odrešenja izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1Pt 2,9).
3. Letošnji velikonočni praznik obhajamo v pričakovanju izredne škofovske sinode v Rimu, ki bo posvečena družini in še prej, v pričakovanju proglašenja k svetnikom dveh imenitnih pričevalcev: papeža Janeza XXIII. in papeža Janeza Pavla II. ki sta globoko povezana s Cerkvijo v naši domovini, še posebej papež Janez Pavel II. ki nas je dvakrat obiskal in nam prižgal svetlo luč, blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki ga je 19. 9.1999 med svojim drugim obiskom v Mariboru, proglasil k blaženim.
Dragi bratje,drage sestre v Kristusu,
Voščim vam vesele in blagoslovljene velikonočne praznike. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem, vsem sodelavkam in sodelavcem na škofijski in župnijski ravni, vsem vernikom in vsem ljudem dobre volje naše škofije za pomoč in sodelovanje v duhovnem poslanstvu naše škofije in še posebej za telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih uresničujete v službi našim pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram. Tu mislim predvsem na sodelavce in prostovoljce Karitas, na Vero in luč, na Vincencijeve konference in druge dobrodelne ustanove, ki pomagajo, rešujejo, znajo biti blizu vsem, ki trpijo zaradi vsesplošne krize, posebej tistim, ki so ostali brez službe ali so se znašli na robu preživetja. V veri, ljubezni in velikonočnem veselju smo povezani z evangeličani, ki z nami obhajajo skrivnost Kristusovega vstajenja in z pravoslavnimi, ki letos tudi po svojem koledarju z nami obhajajo Veliko noč.
Problemi bodo ostali, tudi po praznikih; nekaj se pa vendarle dogaja. Po srečanju s Kristusom, križanim od mrtvih vstalim Gospodom, upam, mi postajamo drugačni. V nas in okrog nas naj bo več luči, več miru, več upanja, veselja, več dobrote, potrpežljivosti, medsebojne povezanosti, soodgovornosti in solidarnosti...
Zato, bratje in sestre, odprimo vrata Kristusu, za rast božjega kraljestva med nami, v naši škofiji in v Cerkvi na Slovenskem; za naše posvečenje in zveličanje, za svetlo prihodnost. Potem bodo letošnji velikonočni prazniki resnično veseli, srečni in blagoslovljeni. Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof, apostolski administrator mariborske nadškofije
