»Naj sporočilo usmiljene ljubezni odmeva s prenovljeno močjo.« To so besede sv. Janeza Pavla II., s katerimi je 18. avgusta 2002 v Krakovu Cerkev in ves svet spomnil, da smo vsi poklicani k usmiljenju. Ob tem je pozval k oblikovanju in uresničevanju pastoralnega programa usmiljenja. Kot odgovor na to povabilo so se leta 2008 začeli Svetovni apostolski kongresi o Božjem usmiljenju. Le-ti potekajo vsaka tri leta – prvi je bil v Rimu, drugi v Krakovu, tretjega pa je letos med 15. in 19. avgustom gostila Bogota, glavno mesto Kolumbije.

Glavni namen svetovnega kongresa - pa tudi celinskih, regionalnih in nacionalnih kongresov - je preko novih spodbud v pastorali in pri oznanjevanju Evangelija v Cerkvi gojiti zavest, da smo poklicani k usmiljenju. Na srečanja so povabljeni škofi, duhovniki, predstavniki škofij, kongregacij, gibanj ter novih skupnosti.

Usmiljenje kot paradigma evangelizacije

Letošnji kongres je potekal pod naslovom Usmiljenje, naše poslanstvo v enem samem srcu. Njegov splošni namen je bil spodbuditi v Latinski Ameriki in po vsem svetu duhovnost usmiljenja kot paradigmo evangelizacije, da bi na ta način dali celovit odgovor na potrebe vsakega človeka. Udeleženci kongresa so razmišljali predvsem o štirih smernicah: formacija preko izkušnje usmiljenja v srečanju z Božjo Besedo in v zakramentih; poglobiti vidik, kako z drugimi razdeliti izkušnjo srečanja z usmiljenim Bogom; kako se utrditi, da bi mogli živeti spravo in bratstvo v družini, med najšibkejšimi ter v svetu; zadnje vodilo pa se je nanašalo na omogočanje izkušenj usmiljenja v manjših skupnostih, po župnijah ter v občestvu s škofi.

Poklicani smo živeti zahvaljujoč Božjemu usmiljenju ter biti tudi sami usmiljeni

Kongresa v Bogoti se je udeležil tudi papežev posebni odposlanec, kardinal Francisco Javier Erràzuriza Ossa, upokojeni nadškof v mestu Santiago de Chile. V svojem nagovoru prisotnim na kongresu je izpostavil dejstvo, da so »v Cerkvi vse skupnosti poklicane, da živijo zahvaljujoč Božjemu usmiljenju in da so tudi same usmiljene.« Povabil jih je k premišljevanju nekaterih smernic, ki jih je v zvezi s tem predlagal papež Frančišek. »Nikoli ne bomo misijonarji usmiljenja, če ne bomo postali otroci usmiljenja.« Zato, po kardinalovih besedah, sveti oče nenehno vabi, naj se zavedamo, da nas Bog ljubi prvi, od začetka, in se ne naveliča vedno znova dati pobude. »On nas ljubi prvi – je dodal kardinal – z usmiljeno ljubeznijo, ne da bi se naveličal odpuščati. Njegova ljubezen prebuja našo ljubezen. Naša ljubezen je vedno odgovor na njegovo ljubezen, je poklicanost, da bi ljubili tako, kot nas ljubi on.«

Bog naredi prvi korak, nas čaka

Kardinal je v nadaljevanju spomnil, da papež Frančišek za opis te drže Boga uporablja skovanko primerear – prevzeti pobudo – oziroma, kot je sam razložil v apostolski spodbudi Veselje Evangelija, »Bog naredi prvi korak, nas čaka.« Po drugi strani »izkazovanje usmiljenja izhaja iz tega, da smo sami izkusili neizmerno Očetovo usmiljenje« – je ponovno papeževe besede povzel kardinal Ossa ter nadaljeval z mislimi svetega očeta: »Tisti, ki so doživeli, da nas je Bog v svojem neizmernem usmiljenju vzljubil in nas ljubi prvi, znajo iti naprej, brez strahu prevzeti pobudo, znajo biti Cerkev, 'ki gre iz sebe', proti geografskim in bivanjskim periferijam, z neugasljivo željo, da bi ponudili usmiljenje.«

Papež Frančišek nas vabi, da bi bili usmiljeni

Nadalje je papežev posebni odposlanec na kongresu o Božjem usmiljenju spomnil, da je kardinal Bergoglio v času svojega pastoralnega poslanstva v Buenos Airesu, za razlago tega nagiba srca in vere uporabil priliko o usmiljenem Samarijanu. To je prilika, ki »nam odpre obzorje mnogih človeških stisk, katere nas rotijo, naj se naša srca sklonijo k njim.« Kot v pomoč pri tem, da bi ponovno odkrili in živeli usmiljenje, je kardinal Bergoglio leta 2003 spominjal, da se moramo ob tem, ko »drugim izkazujemo usmiljenje, sami zavedati, da smo moški in ženske iz gline, vendar z zakladom. Zaklad je v lončenih posodah.« Z drugimi besedami, sedanji papež »nas vabi, da bi bili usmiljeni ter da bi se zavedali svojega lastnega dostojanstva in krhkosti.«

Sv. Janez Pavel II: V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo

Santiaški upokojeni nadškof je prav tako spomnil na Janeza Pavla II., ki je »postavil Božje usmiljenje v središče svojega duhovnega življenja, apostolskega pričevanja ter nauka. Po tem, ko je živel bolečino svoje domovine in vsega sveta, bolečino mnogih žrtev grozot druge svetovne vojne, je razumel sporočilo Božjega usmiljenja, katerga je Bog zaupal sv. Faustini Kowalski, kot klic k zaupanju v usmiljenega Boga. Le-to je edini vir upanja za človeka, saj more le Božje usmiljenje omejiti zlo.« Papež Woytila je preroško naznanjal, da bo »v Božjem usmiljenju svet našel mir in človek srečo.«

Prizadevajmo si, da bo naš čas čas usmiljenja

Po tem, ko je povedal, da se zdi, da je naša družba nasprotna krščanski veri, je Kardinal Ossa ob koncu tudi spomnil, da ob vseh dogajanjih v svetu ne moremo ostati ravnodušni. Zato je pozval, da bi si prizadevali za to, da bo današnji čas čas usmiljenja, da bi bile naše kulture oplemenitene z neizmerno Kristusovo ljubeznijo, z modrostjo evangelija, duhovnosti in deli usmiljenja.

Kardinal Christoph Schönborn: Mir lahko zavlada le preko živega usmiljenja

Med govorniki na kongresu o Božjem usmiljenju je bil tudi dunajski nadškof, kardinal Christoph Schönborn, predsednik odbora kardinalov, ki so pokrovitelji Kongresa. V svojem nagovoru je poglobil odnos med pravičnostjo, resnico in usmiljenjem. Kot je poudaril, »usmiljenje vključuje pravičnost, ne more delovati brez nje«. Navezal se je predvsem na dramo migrantov ter dodal, da »vsaka oseba, ki je v stiski, potrebuje in zasluži usmiljenje in pomoč.«. Prav tako pa po njegovih besedah »ne obstaja usmiljenje brez resnice, čeprav je resnica brez usmiljenja kruta... Zato – je dodal - je v procesih sprave potrebno združiti resnico in usmiljenje, saj lahko mir zavlada le preko živega usmiljenja.«

Eno od predavanj na kongresu je bilo namenjeno mirovnemu posredovanju v težki družbeni in politični situaciji v Kolumbiji. O njem je spregovoril kardinal Ruben Salazar Gomez, msgr. Leonidas Ortiz Lozada pa je v svoji predstavitvi razmišljal o dokumentu iz Aparecide.

Ob zaključku srečanja so organizatorji povedali, da bo prihodnji Svetovni apostolski kongres o Božjem usmiljenju potekal v Manili leta 2017.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.