Stališče Zavoda iskreni.net

V času kampanje okrog Družinskega zakonika v javnosti kroži veliko zavajajočih trditev, mnogo je vprašanj in nejasnosti. Ponujamo vam odgovore na 9 pogostih vprašanj.

1. Zakaj je tako pomembno, kakšna je definicija družine?

Definicija je pomembna. Odraža naš temeljni odnos do stvari. Za vsakega otroka bi si morali želeti, da ima ljubečega očeta in ljubečo mamo. Otrokom, ki so prikrajšani že zaradi razhoda staršev (tudi tisti v istospolnih družinah), bi morali čim bolj olajšati to prikrajšanost, napačno pa je, če to prikrajšanost označimo kot normalno, kar uvaja Družinski zakonik. Čeprav naj bi bila definicija vključujoča, pa v določenih situacijah otroka prikrajša za enega od staršev.

2. Zakonske, zunajzakonske in homoseksualne zveze so v zakoniku vendar ločene! V čem je potem zakonska zveza ogrožena?

Štiri ločene kategorije skupnosti parov (zakonska, zunajzakonska, partnerska, zunajpartnerska zveza) vnašajo veliko zmedo in vprašanje pomena. S popolno pravno izenačenostjo zakonske in zunajzakonske, ki je v drugih državah praktično ne poznajo, država nikakor ne spodbuja porok, pri ugotavljanju statusov zunajzakonskih skupnosti pa si nalaga nepotrebno delo. Partnerska (homoseksualna skupnost) v zakoniku sicer nima pravice do poroke in skupne posvojitve, ključni homoseksualni aktivisti pa jasno izrekajo, da je tudi to njihov cilj, Družinski zakonik pa pomemben korak na tej poti. Upravičeno lahko domnevamo, da bo zaradi te zakonske permisivnosti število zakonskih zvez še upadlo.

3. Ali bodo istospolni pari res lahko posvojili samo partnerjevega biološkega otroka?

Ne. V Družinskem zakonik ni nikjer uporabljen izraz »biološki« otrok. V 217. členu je zapisano: (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Ker je v 5. členu zakonika partnerska skupnost pravno popolnoma izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da lahko istospolna oseba posvoji otroka svojega partnerja. Kako ta pride do otroka – s tem se zakonik ne ukvarja.

4. Ali Družinski zakonik res odpira vrata za nadomestna materinstva in OBMP?

Ne neposredno v Sloveniji, lahko pa v tujini, saj bo postopek posvojitve s strani obeh partnerjev bistveno lažji, kot je bil do sedaj, ko je bila potrebna dolga pot preko sodišč. Lahko se bodo tudi pojavili novi pritiski za izenačevanje na področju dostopnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi istospolnim parom. Argument bo tudi: zakaj bi v Sloveniji nekaj prepovedovali, če to tako ali tako ne velja za premožnejše, ki svoje interese lahko uveljavijo v tujini. Ureditev iz družinskega zakonika bo tako prej ali slej izpadla kot diskriminatorna do manj premožnih slojev.

5. Ali mi po novem zakoniku res lahko vzamejo otroka, če npr. odklanjam določene oblike zdravljenja, ga ne cepim, se vegetarijansko prehranjujemo ...?

V primeru ogroženosti otrokovega življenja ali zdravja lahko sodišče odredi zdravljenje proti volji staršev. Ob morebitnem nujnem odvzemu otroka starši nimajo možnosti pritožbe, otroka pa lahko centri za socialno delo zaslišijo brez soglasja staršev in jim tudi onemogočijo vpogled v zapisnik. Tako velike pristojnosti in nedefinirani kriteriji ogroženosti odpirajo široko polje možnih zlorab ob lažnih prijavah, zunanjih pritiskih ali samovolji uradnikov. To vprašanje je bilo v javnih razpravah povsem prezrto.

6. Je stroka enotnega mnenja, da je zakonik dober?

Ne, stroka ni enotna. Za oblikovanje zakonika ni bila imenovana nikakršna strokovna skupina. Pravna argumentacija za razpis referenduma ni doživela nobene strokovne kritike. Svoje pomisleke ali nasprotovanje zakoniku so izrazili številni strokovnjaki s področja prava, psihologije, medicine, etike, sociologije.

7. Ali sem nestrpen, če sem proti?

Daleč od tega. Nestrpnost je konstrukt, s katerim skušajo zagovorniki zakona etiketirati drugače misleče in narediti vtis, da so njihovi argumenti šibkejši ali manj vredni. Če sem proti družinskemu zakoniku, nikakor nisem niti proti homoseksualcem. Sem pa proti redefiniciji družine in postavljanju interesov odraslih nad pravico otroka do očeta in matere. Vse pravice homoseksualcev se lahko brez težav ureja izven družinskega zakonika. Vsak zakon mora biti brezhiben in če najdemo samo en člen, ki je v neskladju z drugimi ali sporen, je potrebno na to opozoriti.

8. Ali nam Družinski zakonik res daje zgolj več svobode in nikomur ne jemlje?

Ne. Noben zakon ne more spreminjati naravnih zakonov. Družinski zakonik svobodo odraslih postavlja nad pravice in koristi otrok, ko jim daje pravno osnovo za rojevanje otrok, ki ne bodo imeli niti najmanjše možnosti poznati svojega očeta ali svoje matere. Odgovornost za to ne bo več v dejanskih okoliščinah, ampak v pravu. Kršena bo tudi pravica staršev, ki bi si želeli, da bi bili njihovi otroci v šolskem sistemu deležni vzgoje za spolno identiteto ali vzgoje za zakon in družino v skladu z njihovim mišljenjem. Trditev, da Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje, je zato nesmiselna.

9. Kaj se bo zgodilo, če zakonik ne bo sprejet?

Če aktualni zakonik pade, ne bodo »padle« tudi dobre rešitve. Po besedah ministra za delo družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka zakonik vsebuje tudi vrsto dobrih rešitev, za katere si bo prizadeval, da bi jih čim prej uveljavili, četudi bo zakonik padel. Tudi če se zakonik na referendumu potrdi, se še eno leto ne bi uporabljal, tako da zavrnitev zakonika časovno ničesar ne zamakne.

Razširjeni odgovori:

1. Zakaj je tako pomembno, kakšna je definicija družine?

Definicija je pomembna. Odraža naš temeljni odnos do stvari. Za vsakega otroka bi si morali želeti, da ima ljubečega očeta in ljubečo mamo.

Res je danes veliko otrok, katerih starši so se razšli (tudi otrok, ki živi pri dveh homoseksualcih, od kateri je eden njegov biološki starš, je tak primer!), in prav je, da tem otrokom čim bolj olajšamo prikrajšanje in njihove pravice izenačimo s pravicami drugih otrok. Zelo pa je narobe, če to prikrajšanje razumemo kot normalno. In prav to uvaja družinski zakonik. Iz pojma družine po eni strani namreč izključuje starše, ki iz kakršnikoli razlogov s svojim otrokom ne živijo pod isto streho. Po drugi strani pa rekombinirane družine, v katerih skupaj biva eden od staršev s svojimi otroki ter novim partnerjem, ki ni otrokov starš, pojmuje kot enostarševske družine. S takšno definicijo je otroku odvzet biološki starš, ki ne živi z njim, partner njegovega starša pa mu ni dan, čeprav živijo skupaj. Takšno pojmovanje družine nasprotuje večinskemu razumevanju družine v slovenski družbi.

2. Zakonske, zunajzakonske in homoseksualne zveze so v zakoniku vendar ločene! V čem je potem zakonska zveza ogrožena?

Že res, da so zdaj štiri kategorije (zakonska, zunajzakonska, partnerska, zunajpartnerska zveza). Vendar gre v glavnem le za poimenovanje, ki samo vnaša zmedo.

Zakonska in zunajzakonska skupnost sta recimo v celoti izenačeni. Redkokje v Evropi je taka ureditev, večinoma razmerje neporočenega para nima pravnih posledic. S tem država dejansko nikakor ne spodbuja porok, pri ugotavljanju statusov zunajzakonskih skupnosti pa si nalaga nepotrebno delo.

Partnerska (homoseksualna skupnost) resda v zakoniku nima pravice do posvojitve. Toda ključni homoseksualni aktivisti jasno povedo, da je njihov končni cilj popolna izenačitev pravic, torej vključno tudi s posvojitvijo. Družinski zakonik bo velik korak na poti do tega cilja.

Upravičeno lahko domnevamo, da bo zaradi te zakonske permisivnosti število zakonskih zvez še upadlo. Tako kot se je to zgodilo, ko je bila zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo.

Na tak način pravno ločevanje med zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo sploh ni več smiselno. Edina logična poteza države bi po tej logiki bila, da bi uvedla navadno in enotno registracijo za vse, sklepanje zakonskih zvez pa prepustila civilni družbi, ki zakonsko zvezo ceni (denimo verske ali druge skupnosti).

3. Ali bodo istospolni pari res lahko posvojili samo partnerjevega biološkega otroka?

Ne. V Družinskem zakoniku ni nikjer uporabljen izraz »biološki« otrok. V 217. členu je zapisano: (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Ker je v 5. členu zakonika partnerska skupnost pravno popolnoma izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da lahko istospolna oseba posvoji otroka svojega partnerja. Kako ta pride do otroka – s tem se zakonik ne ukvarja. Tako je povsem možno, da bo nek posameznik svoje istospolno razmerje prikril ter najprej sam posvojil otroka, ki ga bo v naslednjem koraku posvojil še njegov partner ali partnerka. Naravno pa obstajajo samo tri poti: ali drugi od staršev umre ali ni znan ali pa se svojemu otroku odpove. Ker so taki primeri zelo redki, želja po očetovstvu/materinstvu pa močna, to odpira iskanje tudi drugih poti (primer deklice, ki jo je homoseksualni par kupil od nadomestne matere v tujini). Zato je utemeljena trditev, da Družinski zakonik – sicer v dveh korakih – omogoča posvojitve otrok s strani istospolnih parov in da posredno odpira tudi pot za razvoj čezmejne trgovine z otroki.

4. Ali družinski zakonik res odpira vrata za nadomestna materinstva in OBMP?

Nadomestno materinstvo v Sloveniji ni dovoljeno, oploditve z biomedicinsko pomočjo pa se lahko poslužita samo moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti.

Dosedanja praksa pa kaže, da so se gejevski in lezbični pari že posluževali obeh postopkov za pridobitev otroka v tujini, kjer teh omejitev ni. Težava je nastopila pri priznanju starševstva v Sloveniji, nekateri primeri so uspeli preko sodišč, a postopek je bil dolgotrajen. Po novem zakoniku je postopek bistveno bolj enostaven, saj eden od partnerjev kot posameznik v tujini posvoji otroka, drugi pa potem v Sloveniji samo partnerjevega otroka (po 217. čl.).

Poleg tega se bodo lahko kmalu pojavile pritožbe o diskriminatornosti ureditve, ki daje istospolnim parom iste pravice kot heteroseksualnim v vsem, razen v možnosti skupne posvojitve in uporabe postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Komisija za medicinsko etiko RS opozarja, da je »mogoče pričakovati, da bi se ponovno okrepili pritiski, da se biomedicinska tehnologija umetne oploditve, razvita za pomoč heteroseksualnim parom, ki so neplodni iz medicinskih razlogov, uporabi za medicinsko neupravičen namen.«

Če bodo premožnejši pari svoje interese lahko uveljavili v tujini, pa bo ureditev iz družinskega zakonika prej ali slej izpadla tudi kot diskriminatorna do manj premožnih slojev.

Nejasna je tudi določba, da lahko partnerja v partnerski skupnosti »svobodno odločata o rojstvu otrok« (60. člen).

5. Ali mi po novem zakoniku res lahko vzamejo otroka, če npr. odklanjam določene oblike zdravljenja, ga ne cepim, se vegetarijansko prehranjujemo ...?

Žal je družinski zakonik zaradi resnega prevrednotenja temeljnih družinskopravnih institutov, kot sta zakonska zveza in družina, že na samem začetku javnih razprav tako močno razdelil slovensko javnost, da so bili obseg pooblastil posameznih državnih organov ter postopki v družinskopravnih zadevah v javnih razpravah povsem zapostavljeni. Zagovorniki družinskega zakonika so ves čas nastopali, kot da na tem področju zakonik nima nikakršnih pomanjkljivosti. Zakonik pa vsebuje ta določila:

176. člen (odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju)

Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, se ta ukrep lahko izvaja le z njegovim soglasjem.

Problem člena je v tem, da nikjer ni napisano, kaj se šteje kot ogrožanje otroka, ter kdo ali kaj določa hudo ogroženost. Jasno je, da sem spada zanemarjanje in zlorabe otroka.

Obstaja bojazen, da se lahko v tem znajdejo tudi otroci, ki nimajo zdravniških kartotek, niso cepljeni, ne hodijo na sistematske preglede, če otrok ne hodi v vrtec in ne vedo, kaj se z otrokom dogaja.

Določba odvzema staršem pravico do odločanja o načinu zdravljenja svojega otroka, saj npr. zdravljenje z alternativnimi metodami ni »uradno« priznano. V kolikor v takem primeru starš odkloni konvencionalno zdravljenje, se lahko smatra, da ogroža življenje ali zdravje svojega otroka.

Najhuje pa je, da v takem primeru kot starš nisi več zakoniti zastopnik otroka. Otroku določijo skrbnika, ki bolje od starša »ve«, kaj je za otroka dobro.

In če država razglasi epidemijo in predpiše obvezno cepljenje za vse otroke? Potem si kot starš primoran to upoštevati, pa čeprav ni ne epidemije niti iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želiš cepiti otroka.

163. člen (nujni odvzem otroka)

(6) Zoper odločbo o nujnem ukrepu pritožba ni dovoljena, če center za socialno delo v 48 urah po izvedenem ukrepu sodišču predlaga izdajo začasne odredbe.

Si predstavljate, da vam odvzamejo otroka na podlagi lažne prijave in vi nimate niti možnosti pritožbe?

181. člen (omejitev pravic staršev v postopkih pred centri za socialno delo)

(1) Center za socialno delo lahko v postopkih v zvezi z otrokom razgovor z otrokom opravi brez soglasja staršev, če oceni, da je to v korist otroka.

(2) Zaradi varstva koristi otroka lahko Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom.

Nikjer ni navedeno, na podlagi česa CSD določi, kaj je v korist otroka. Če pride do npr. lažne prijave, lahko CSD zaslišuje otroka brez vaše privolitve in, kar je še huje, brez vaše prisotnosti, lahko pa vam odvzame tudi pravico do vpogleda v zapisnik. Kje je zagotovilo, da ne bo prihajalo do zlorab?

6. Je stroka enotnega mnenja, da je zakonik dober?

Čeprav se v javnosti prikazuje, da je zakonik enoglasno podprt s strani stroke, so mnenja v resnici deljena. Za pripravo predloga Družinskega zakonika na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve niso imenovali nobene interdisciplinarne skupine strokovnjakov in institucij, ki delujejo na področjih, ki jih ureja Družinski zakonik, ni bilo posvetovanja in usklajevanja z veliko večino civilnodružbenih organizacij, ki delujejo na teh področjih, ne obstajajo zapisniki o pripravi zakonika (ugotovitve informacijske pooblaščenke). Po medijskih poročilih pa se je predhodna vlada usklajevala z organizacijami zagovornikov interesov istospolno usmerjenih in jih finančno podprla pri promociji zakonika.

Zanimivo je, da memoradum, s katerim je Civilna iniciativa obranila pravico do referenduma pred Ustavnim sodiščem, in ki vsebuje tudi številne argumente proti posameznim rešitvam v družinskem zakoniku, s strani njegovih zagovornikov ni doživel niti ene strokovne kritike. Zagovorniki sicer ves čas ponavljajo ena in ista stališča, v strokovno polemiko z argumenti iz memoranduma pa se nihče ni spustil.

Svoje nasprotovanje, dvom ali vsaj zadržanost do zakonika ali vprašanj, ki jih odpira, so med drugim izrazili: Vrhovno državno tožilstvo RS, Komisija za medicinsko etiko RS, pravniki prof. dr. Rajko Pirnat, doc. dr. Matej Avbelj, prof. dr. Miro Cerar, psihologi prof. dr. Janek Musek, dr. Vilijem Ščuka, dr. Christian Gostečnik, dr. Bogdan Žorž, zdravnik in predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj, antropologinja prof. dr. Vesna Vuk Godina, sociologa prof. dr. Vinko Potočnik, doc. dr. Igor Bahovec, teologi dr. Tadej Strehovec, prof. dr. Ivan J. Štuhec, doc. dr. Roman Globokar, raziskovalec demografskih vprašanj prof. dr. Matjaž Gams, …

7. Ali sem nestrpen, če sem proti?

Daleč od tega. Nestrpnost je konstrukt, s katerim skušajo zagovorniki zakona etiketirati drugače misleče. Gre za eno od oblik sovražnega govora, ki pa je v bistvu izraz pomanjkanja argumentov. V polemiki, v kateri imaš šibkejše argumente, jo pa na vsak način želiš zaključiti kot »'zmagovalec«'', je najlaže, da drugače mislečega označiš za homofoba in tako narediš vtis, da so njegovi argumenti šibkejši ali manjvredni. Če sem proti družinskemu zakoniku, nikakor nisem niti proti homoseksualcem. Sem pa proti redefiniciji družine in postavljanju interesov odraslih nad pravico otroka do očeta in matere. Vse pravice homoseksualcev se lahko brez težav ureja izven družinskega zakonika. Vsak zakon mora biti brezhiben in če najdemo samo en člen, ki je v neskladju z drugimi ali sporen, je potrebno na to opozoriti. Kdor zakon podpira, je celo v težjem položaju, saj se mora strinjati z vsemi členi – to pomeni, da mora natančno poznati vse podrobnosti. Nasprotniku zakona pa je dovolj, da najde eno neskladje, in je lahko pri odločitvi miren. Zgrešen je pogled, da je povsem sprejemljivo, da je zakon lahko le »slab kompromis«.

8. Ali nam družinski zakonik res daje zgolj več svobode in nikomur ne jemlje?

Ne. Noben zakon ne more spreminjati naravnih zakonov. Če narava dvema osebama istega spola ne omogoča spočetja otrok, jima v zvezi s tem tudi zakon ne bi smel priznati nikakršnih pravic. Družinski zakonik pa je to prezrl in je svobodo odraslih postavil nad pravice in koristi otrok. Zagotavlja namreč pravno osnovo za rojevanje otrok, ki ne bodo imeli možnosti poznati svojega očeta ali svojo mater. Odgovornost za to pa ne bo v dejanskih okoliščinah ampak v pravu. Omogoča tudi nevarne pristojnosti poseganja v družino (recimo zdravstveni ukrepi proti volji staršev).

Omeniti velja še šolski sistem, v katerem bo v primeru uveljavitve družinskega zakonika kršena pravica staršev, ki si bomo želeli, da bi bili naši otroci deležni vzgoje za spolno identiteto ali vzgoje za zakon in družino v skladu z našim mišljenjem. Da te domneve niso neupravičene, potrjuje tudi aktualna afera Ciciban, ki v primeru uveljavitve zakonika ne bi bila več afera, ampak nekaj samoumevnega. Trditev, da Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje je zato nesmiselna.

9. Kaj se bo zgodilo, če zakonik ne bo sprejet?

Če aktualni zakonik pade, ne bo nihče čutil posledic. Po besedah ministra za delo družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka zakonik vsebuje tudi vrsto dobrih rešitev, za katere si bo prizadeval, da bi jih čim prej uveljavili, četudi bo zakonik padel. Leto dni se ne bo smelo urejati le spornih rešitev, zaradi katerih je bil razpisan naknadni zakonodajni referendum.

Ne smemo pozabiti, da se tudi v primeru potrditve na referendumu zakonik (skladno s prehodnimi določbami) eno leto še ne bi uporabljal. Iz vsega skupaj izhaja, da bi se vse dobre rešitve, ki jih zakonik prinaša, tudi v primeru njegove zavrnitve na referendumu lahko uveljavile do takrat, ko naj bi se zakonik pravzaprav šele začel uporabljati.

Trditve zagovornikov, češ da bi z zavrnitvijo družinskega zakonika propadle tudi posamezne dobre rešitve, ki jih prinaša, tako ne držijo oziroma so zavajajoče.