Finančni zlom družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, meče že več kot dve leti svojo senco na velik del življenja Katoliške Cerkve v Sloveniji in otežuje njeno poslanstvo v slovenski družbi. Glede na to, da sem v mariborski škofiji in pozneje nadškofiji imel nekaj časa pomembno mesto in vlogo, je padel del odgovornosti za to nesrečo tudi name. Iz tega dejstva so izhajali tudi odgovorni pri Svetem sedežu v Rimu, ki so mi v osebnem pogovoru 29. aprila letos sporočili povabilo papeža Frančiška, naj se odpovem službi ljubljanskega nadškofa metropolita. Dogovorili smo se, da bom to storil, ko bodo opravljene pastoralne dejavnosti, ki so bile v teku. Tako je od danes sedež ljubljanskega nadškofa metropolita izpraznjen.

V tem trenutku se želim najprej iskreno zahvaliti vsem svojim sodelavcem na nadškofiji ter vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem za pomoč in velikodušno sodelovanje. Enako se zahvaljujem vsem vernikom za njihovo podporo in molitve ter vso prijaznost, ki sem je bil obilno deležen.

Na koncu vsem, ki so tako ali drugače prizadeti zaradi finančnega zloma mariborske nadškofije, izrekam iskreno obžalovanje in se ponovno opravičujem za svoj del odgovornosti pri tem. Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma. Odločitve, ki smo jih sprejemali na gospodarskem svetu mariborske škofije, tega niso povzročile. Škofija ni potopila Zvonov, ampak sta Zvonova potopila škofijo. Pri upravljanju Zvonov nisem sodeloval in to tudi ni bila moja pristojnost.

Kljub temu me od vsega začetka kriza mariborske nadškofije močno teži. Zaradi tega bremena sem tudi sam čutil, da svoje službe ne morem izvrševati tako, kot je potrebno v teh zelo težkih časih za našo Cerkev in za celotno slovensko družbo. V pokorščini papežu sem zato sprejel njegovo povabilo in se odpovedal vodenju ljubljanske nadškofije. Želim in Boga prosim, da bi moj korak prispeval k temu, da bi Cerkev na Slovenskem spet začela uživati ugled, ki si ga zasluži.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK

L'écroulement financier des sociétés liées à l’archidiocèse de Maribor jette depuis plus de deux ans son ombre sur une grande partie de la vie de l’Église en Slovénie et rend sa mission dans la société slovène encore plus difficile. Etant donné que j’ai occupé dans le diocèse de Maribor pendant un certain temps une place et une fonction assez importante, je ne peux pas nier toute responsabilité pour ce malheur. Sur cette constatation se sont basées les conversations personnelles que j’ai eues le 29 avril 2013 à Rome, lorsqu’on m’a communiqué l’invitation du pape François de démissionner de ma charge de l’archevêque métropolitain de Ljubljana. Il était convenu que cette démission sera effectuée lorsque les activités pastorales en cours auront été terminées. C’est ainsi qu’à partir d’aujourd’hui, le 31 juillet le siège épiscopal de Ljubljana est vacant de même que le poste du président de la Conférence épiscopale de Slovénie. L’archidiocèse sera gouverné par l’administrateur apostolique nommé par le saint Siège.

En ce moment je voudrais exprimer toute ma reconnaissance à tous me collaborateurs à l’archevêché et à tous les prêtres et autres coopérateurs pastoraux pour tout leur aide et collaboration généreuse. De même, je remercie tous les fidèles pour leur soutien et prières et pout toute leur amitié qu’ils m’ont témoignée.

Finalement, à tous ceux qui d’une manière ou d’une autre ont souffert en raison de l’écroulement financier du l’archidiocèse de Maribor je voudrais exprimer mes sincères regrets et je m’excuse pour ma part de responsabilité. Depuis l’éclatement de la crise à Maribor j’en éprouve une désolation énorme. A cause de ce fardeau je me suis trouvé dans l’impossibilité d’accomplir ma tache avec l’autorité qui est nécessaire en ce temps très difficile pour l’Église en Slovénie et le peuple slovène. Pour cette raison et dans l’obéissance au pape que j’ai accepté son invitation. Je désire et je prie le Seigneur que ma démarche contribue à ce que l’Église en Slovénie retrouve de nouveau l’autorité qu’elle mérite.

Mons. Anton Stres
Archevêque Metropolitan de Ljubljana

Pismo gospoda nadškofa Antona Stresa duhovnikom

Ko zapuščam službo ljubljanskega nadškofa, sem se namenil napisati nekaj besed zelo osebno vsakemu duhovniku naše nadškofije.

Okoliščin te odpovedi ne bom več pojasnjeval. Kaj vse je za tem, tudi meni ni čisto znano. Kako gledam na to, kar se je dogajalo v Mariboru, sem že tudi javno povedal. Zelo se mi upira, da bi valil krivdo na druge zato, da bi sebe reševal. Odločitev Svetega sedeža sprejemam v pokorščini in v upanju, da bo to v korist Cerkve na Slovenskem. Zaupam v Boga, ki bo tudi edini pravično razsodil.

Samo tri leta in pol smo bili sodelavci v Gospodovem vinogradu, ki se imenuje ljubljanska nadškofija. V tem času smo doživeli nekaj lepih trenutkov, nekaj lepih praznovanj in srečanj. Ko smo se zadnjič srečali v Šentjakobu, sem že vedel, da je to naše zadnje srečanje, enako pri duhovniškem posvečenju. Vendar tega nisem mogel izraziti, sem pa ti srečanji toliko globlje doživljal.

Ob slovesu bi rad povedal dvoje. Najprej želja, ki zadeva nadaljevanje pastoralnega načrtovanja v smislu dokumenta Pridite in poglejte. Prepričan sem, da je to prava smer naših prizadevanj in da so tudi poudarki pravi. To je naš odgovor na pojav sekularizacije, to je naša »nova evangelizacija«. Smer je zakoličena in že samo zaradi tega sem vesel in hvaležen Bogu, da sem smel biti nekaj let na čelu ljubljanske nadškofi je in Cerkve na Slovenskem.

Druga želja, ki mi je močno pri srcu, pa je naša duhovniška enotnost, povezanost in sodelovanje. Ko so časi hudi – in naši so – je to še toliko bolj potrebno. Povodov za malodušje, slabo voljo, pobitost in razočaranje lahko najdemo dovolj. Toda lahko najdemo tudi razloge za veselje, upanje in navdušenje ter jih tudi moramo pomagati ustvarjati. Potrebna je konstruktivna, bodrilna in graditeljska drža. Sedanji težki časi niso prvi v zgodovini Cerkve in tudi zadnji ne. Temelj našega zaupanja je in ostane samo eden: vera v vstalega Gospoda.

Škofovsko geslo sem vzel iz Pavlovih besed: »Vse zaradi evangelija« (1 Kor 9,23). Zaradi evangelija sem dolga leta poučeval na fakulteti, zaradi evangelija sem sprejel službo škofa. Če pa sem na koncu evangeliju postal ovira, kakor so presodili nekateri, se rad umaknem. »Nasprotno, vse prenašamo, da le ne bi povzročili kakšne ovire Kristusovemu evangeliju« (1 Kor 9,12). Bog daj, da bi to bilo res!

Ob slovesu prosim vsakega od vas za odpuščanje, če sem koga prizadel ali užalil. Skušal sem imeti čim bolj oseben odnos, v vsakem od vas sem videl predvsem prijatelja, sodelavca, veslača v skupnem čolnu, čeprav vem, da mi tega ni vedno uspelo dovolj pokazati. Na vsakega od vas kličem obilje Božjega blagoslova in varstva. Zahvaljujem se za vašo prijaznost, prijateljstvo, pomoč in podporo. Lepo pozdravite vse svoje vernike in še posebej svoje najbližje sodelavce.

Z najlepšimi pozdravi!

nadškof Anton Stres