Bom sploh šel volit?

Bom sploh šel volit?

Bom šel! Zakaj? Iz preprostega razloga: Rad bi premagal malodušje, ki se me loteva. Nisem edini, ki se moram s tem ubadati. Mislim, da večina Slovenk in Slovencev čuti podobno. Malodušje se nas je prijelo kot nadležen klop, ki se vsesa v telo. Če ga pravočasno opaziš, je dobro; če pa ne, lahko postane nevarno. Zdravljenje je dolgotrajno in zelo naporno.

Največkrat je malodušje posledica poniževanja, nerazumevanja in neuspehov. Ko si enkrat tako daleč, da nikomur več ne verjameš in ne zaupaš, potem nastopi samo še vprašanje smisla. Najhuje je to, da se več ne sprašujemo o tem, kakšen pomen imajo volitve za državljane, temveč komu bodo volitve zopet prinesle korist. Volitve tako niso več državotvorno dogajanje, ampak interesno polje posameznikov in skupin. V nas se prebudi odpor in je ni stvari, ki bi nas še prepričala, da naj gremo volit. In tega si želijo prav tisti, ki so nas spravili do malodušja. Lažje jim bo zopet priti do oblasti in osebnega okoriščanja in mi bomo samo še bolj malodušni.

Ko volim, dajem glas sebi. Z volitvami se postavim zase, za svoje pravice in dolžnosti. Mnogi so umirali za to, da mi lahko danes volimo in imeli bi tisočkrat več vzrokov za malodušje, kot pa jih imamo mi. Še živimo v svoji Sloveniji. Še vedno lahko sanjamo svoje sanje. Še vedno lahko gojimo svoje upanje in gledamo v prihodnost. Z vsakim dnem nam Bog daje nove priložnosti, da kaj lepega naredimo zase, drug za drugega in za našo Slovenijo. 

Vsak od nas živi z namenom. Nismo sad slučaja. Domovina nas sedaj kliče, naj ji prav mi začrtamo pot v prihodnost. Kdo bo to storil namesto nas? Nihče! Sami odločamo o tem, kaj bo z nami in kako bomo živeli.

Ko kristjani v teh dneh molimo za domovino, prosimo Boga tudi, naj nam pomaga premagati malodušje. Verujemo, da je to mogoče. Pojdimo na volitve! Slovenija je naša in to naj ostane.