Prepoved molitve za nerojene otroke in njihove starše v UKC Ljubljana v nasprotju z evropskim razumevanjem dobrohotne nevtralnosti države do verskih skupnosti

V minulih dneh so mediji (npr.: dnevnik Delo, prispevek: »UKC: Splav je ustavna pravica, maše ne bo!«, objavljen 20. marca 2014 na 3. strani) poročali o tem, da je vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra prepovedalo napovedano današnjo daritev svete maše za nerojene otroke in njihove starše v bolnišnični kapeli.

Če navedbe medijev držijo, smo v Svetu katoliških laikov Slovenije prepričani, da je takšno ravnanje UKC v nasprotju z osnovnim poslanstvom ustanove – to je s službo vsem, ki so potrebni zdravstvene pomoči. Za duhovno oskrbo v UKC skrbijo za to usposobljeni posamezniki, zato vidimo odločitev vodstva kot poseg v avtonomijo stroke in zlorabo oblasti. Menimo, da bi vodstvo moralo svojo odločitev preklicati in razveljaviti nedopustne posledice te odločitve.

Slovenska ustava v 41. členu vsem zagotavlja svobodo vesti, tudi s svobodnim izpovedovanjem vere v zasebnem in javnem življenju. Poleg tega ustava svobodi veroizpovedi daje poseben ustavni položaj, saj prepoveduje celo njeno začasno razveljavitev ali omejevanje (2. odstavek 16. člena).

Kot je moč razbrati iz poročanja medijev, je razlog prepovedi darovanja evharistije, »ker naj bi z molitvijo za umrle med postopkom umetne prekinitve nosečnosti lahko bile prizadete osebe, ki so se v skladu z njihovo ustavno pravico odločile za umetno prekinitev nosečnosti zaradi kakršnihkoli osebnih razlogov«.

Slovensko ustavno sodišče je že večkrat pritrdilo stališču, da je ključni element verske svobode manifestacija notranjih osebnih odločitev navzven (t. i. forum externum). Tako je ustavno sodišče v zadevi U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 odločilo, da so za vero kot bistvo pravnega instituta verske svobode poleg verskega nauka bistveni bogoslužje oziroma obredje, druga pravila ravnanja, ki izhajajo iz njenega nauka, pa tudi povezovanje v skupnosti. Ob tem je sodišče zavrnilo zmotno stališče, da negativni vidik verske svobode od države terja preprečitev vsakršne prisilne (neželene) konfrontacije posameznika s kakršnim koli verskim prepričanjem. Stališču, da soočenje nevernega ali drugače vernega z verskim simbolom, vero ali prepričanjem, z omenjanjem Boga ipd., ne predstavlja nedopustnega posega v negativni vidik verske svobode, je pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lautsi proti Italiji.

Cilj t. i. dobrohotne nevtralnosti, ki jo je razložilo sodišče v Strassbourgu v omenjenem procesu, je zagotoviti resnično svobodo vesti ter enakost posameznikov. Skladno s tem je tudi slovensko ustavno sodišče razložilo načelo ločenosti kot humanistično in ne etatistično. Nevtralna država mora zato spoštovati pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere.

In končno: molitev in evharistija bi bila namenjena le tistim, ki se zaradi zmotnih odločitev znajdejo v primežu notranjega trpljenja. Ali je prav, da jim odrečemo pravico do tolažbe?

Svet katoliških laikov Slovenije