V ponedeljek, 9. aprila 2018, je izšla apostolska spodbuda papeža Frančiška o poklicanosti k svetosti v današnjem svetu z naslovom Gaudete et Exsultate ali Veselite in radujte se.
Naslov je vzet iz odlomka o blagrih iz Matejevega evangelija, ko Jezus vsem, ki bodo zaradi njega preganjani in zasramovani, pravi: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).
»Gospod prosi vse. In kar ponuja je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Želi, da smo sveti in ne da se zadovoljimo s povprečnim, razvodenelim in neosnovanim življenjem,« piše papež na začetku dokumenta. Pojasni, naj od apostolske spodbude ne pričakujemo razprave o svetosti, z mnogimi definicijami in distinkcijami, ki bi lahko obogatile to pomembno temo, ali z analizami, ki bi lahko zastavile sredstva za posvetitev. »Moj skromen cilj je,« piše papež, »ponovno oznaniti poklicanost k svetosti, pri tem pa si prizadevati, da bi se jo utelesilo v aktualnem kontekstu, z njegovimi nevarnostmi, izzivi in priložnostmi. Kajti Gospod je izbral vse nas, da bi bili pred njim sveti in brezmadežni v ljubezni.«
Poklicanost k svetosti
Papeževa apostolska spodbuda je razdeljena na pet poglavij. V prvem pod naslovom Poklicanost k svetosti Frančišek najprej spomni na svetnike, ki »so že dosegli Božjo navzočnost in z nami ohranjajo vez ljubezni in občestva«. A obstajajo tudi svetniki »izza sosednjih vrat«, tisti, ki živijo ob nas in so odsev Božje navzočnosti, pri čemer papež izpostavi starše, ki z ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, moške in ženske, ki delajo, da bi domov prinesli kruh, bolnike, ostarele redovnice, ki so vedno nasmejane. Vsi smo torej poklicani k svetosti, vsak v tistem položaju, v katerem se nahaja, vsak po svoji poti. Svetost, h kateri nas kliče Gospod, pa bo rasla po malih dejanjih. »Ne boj se svetosti,«spodbuja papež. »Ne bo ti vzela moči, življenja, veselja. Ravno nasprotno, postal boš tisto, za kar si te je Oče zamislil, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.«
Sovražnika svetosti: gnosticizem in pelagianizem
Drugo poglavje govori o dveh »sovražnikih« oziroma »ponaredkih« svetosti, to sta gnosticizem in pelagianizem. Gre za dve vrsti herezije iz prvih krščanskih stoletij, ki pa sta danes »alarmantno aktualni«. »Tudi danes se srca mnogih kristjanov, morda ne da bi se zavedali, pustijo zapeljati tema varljivima ponudbama. V njiju se izraža imanenten antropocentrizem, preoblečen v katoliško resnico,« opozarja papež in doda, da dajeta prostor narcističnemu in avtoritarnemu elitarizmu, kjer se namesto evangeliziranja analizira in klasificira druge in kjer se namesto lajšanja dostopa do milosti trošijo energije za kontroliranje. V obeh primerih ni interesa ne za Jezusa Kristusa in ne za druge.
V luči Učitelja
V luči Učitelja je naslov tretjega poglavja, kjer papež Frančišek v ospredje postavi blagre. Jezus je namreč z vso preprostostjo razložil, kaj pomeni biti sveti. In to je storil z blagri, ki so »kakor kristjanova osebna izkaznica«. Odgovor na vprašanje, kako postanemo dobri kristjani, je preprost: vsak na svoj način mora storiti to, kar pravi Jezus v govoru o blagrih. V njih se izrisuje »Učiteljevo obličje, ki smo ga poklicani izraziti v vsakdanjosti našega življenja«. Frančišek se zaustavi pri vsakem posameznem blagru posebej. Od uboštva srca, ki pomeni tudi »strogost življenja«, do »odzivanja s ponižno krotkostjo« v svetu, kjer se vsepovsod prepira. Od poguma, da dopustimo, da nas prebode bolečina drugega in smo sočutni, medtem ko svet gleda stran, do iskanja pravičnosti z lakoto in žejo. Od »gledanja in delovanja z usmiljenjem«, kar pomeni pomagati drugim in jim tudi odpuščati, do »ohranjanja čistega srca pred vsem, kar umaže ljubezen« do Boga in bližnjega. In nazadnje, od vedrega, ustvarjalnega, rahločutnega in preudarnega »sejanja miru in družbenega prijateljstva« do sprejetja preganjanj, kajti doslednost v blagrih je danes lahko osovražena, sumljiva in osmešena in ker za življenje evangelija ne moremo čakati, da nam bo vse okoli nas naklonjeno.
Eden od teh blagrov je za papeža Frančiška »veliko pravilo za kristjanovo obnašanje«. Gre za »blagor usmiljenim«, h kateremu se Jezus ponovno vrne v 25. poglavju Matejevega evangelija. Ravno na podlagi tega blagra bomo namreč sojeni: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Biti sveti namreč ne pomeni zloščiti si oči v neki domnevni ekstazi, ampak prepoznati Kristusa na obrazih tistih, s katerimi se je on sam hotel poistovetiti. Ne gre za neko preprosto vabilo k ljubezni. V tem pozivu, naj Jezusa prepoznamo v ubogih in trpečih, se razodeva samo srce Kristusa, njegova čustva in najgloblje izbire, ki jih želi prevzeti vsak svetnik.
Papež opozori na ideologije, ki pačijo srce evangelija, ter nakaže »Bogu všečno daritev«. Poudari, da je moč pričevanja svetnikov v življenju blagrov in v pravilu obnašanja. Gre za malo besed, preprostih, a praktičnih in veljavnih za vse, kajti krščanstvo je narejeno predvsem za to, da se ga prakticira. In če je tudi predmet premišljevanja, ima to vrednost samo, če nam pomaga živeti evangelij v vsakdanjem življenju.
Pet značilnosti svetosti
V četrtem poglavju papež Frančišek nakaže pet značilnosti svetosti v današnjem svetu. Pojasni, da niso edine, ki predstavljajo vzor svetosti, ampak je to »pet pomembnih izrazov ljubezni do Boga in bližnjega«, ki so po njegovem prepričanju pomembne zaradi nekaterih nevarnosti in omejitev današnje kulture. V njej namreč najdemo »živčno in nasilno tesnobo«, »negativnost in žalost«, »lagodno, potrošniško in egoistično lenobo«, individualizem« in mnoge oblike »lažne duhovnosti«, ki so brez srečanja z Bogom in ki prevladujejo na današnjem religioznem trgu. Značilnosti svetosti so naslednje: potrpljenje, potrpežljivost in blagost; veselje in smisel za humor; drznost in gorečnost; skupnost; in stalna molitev.
Boj, čuječnost in razločevanje
Zadnje poglavje govori o boju, čuječnosti in razločevanju. Krščansko življenje je stalen boj, zatrdi papež. »Potrebna sta moč in pogum za vztrajanje pred skušnjavami hudiča in za oznanjevanje evangelija. Ta boj je zelo lep, saj omogoča, da praznujemo vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.« Ne gre zgolj za boj proti svetu in posvetni miselnosti, ampak za stalen boj proti hudiču, ki ni nek mit, ampak je »načelo zla«, je »osebno bitje, ki nas muči«.Njegovim pastem se je treba zoperstaviti s čuječnostjo, pri tem pa uporabljati orožja: »Za boj imamo močna orožja, ki nam jih daje Gospod: vera, ki se izraža v molitvi, premišljevanje Božje besede, obhajanje maše, evharistično čaščenje, zakramentalna sprava, dela ljubezni, življenje v skupnosti in misijonarska zavzetost.« Razvoj dobrega, duhovno zorenje in rast v ljubezni so po papeževih besedah najboljše protiuteži pred zlom.
Edini način, da bi vedeli, kaj prihaja od Svetega Duha, kaj od svetnega duha, kaj od hudiča, je razločevanje, ki ni samo zmožnost dobrega razmišljanja, ampak je dar, za katerega je treba prositi. Papež poudari, da je razločevanje v današnjem času posebej nujno, vedno pa mora potekati v »luči Gospoda«.Pomembna je torej drža poslušanja – Gospoda, drugih, same realnosti. Samo kdor je pripravljen poslušati, ima svobodo, da se odpove svojemu delnemu in pomanjkljivemu zornemu kotu, svojim navadam in shemam. Tako je zares zmožen sprejeti klic, ki lomi njegove varnosti in ga vodi v boljše življenje. Ni namreč dovolj, da gre vse dobro in da je vse mirno. Lahko se zgodi, da nam Bog ponuja nekaj več. Drža poslušanja pomeni pokorščino evangeliju kot zadnjemu kriteriju, a prav tako nauku, ki ga varuje, pri čemer se v zakladnici Cerkve išče to, kar je lahko danes najrodovitnejše za zveličanje.
