Kandidat, ki je na glasovanju v konklavu dosegel vsaj dve tretjini glasov,[1] je kanonično izvoljen za papeža. Po izvolitvi bo zadnji kardinal iz reda kardinalov diakonov v Sikstinsko kapelo poklical papeškega ceremonierja msgr. Guida Marinija, ki bo kot notar prisostvoval privolitvi in pripravi zapisnika.

Prvi kardinal po starosti[2] kard. Giovanni Battista Re bo v imenu kardinalskega zbora izvoljenega vprašal: »Ali sprejmeš kanonično izvolitev za papeža?« Takoj, ko bo izrečena privolitev, ga bo vprašal: »Kako se želiš imenovati?«[3] Ceremonier bo ob navzočnosti dveh pomočnikov pripravil zapisnik. Izvoljeni je od privolitve dalje rimski škof, papež in glava škofovskega zbora. S tem pridobi polno oblast nad vesoljno Cerkvijo in jo lahko izvršuje.[4]

Po izvolitvi papeža volilne lističe zažgejo ter jim dodajo posebno kemično snov, ki dim dodatno obarva z belo barvo. Izvolitev spremljata bel dim iz dimnika na Sikstinski kapeli in zvonjenje zvonov v baziliki sv. Petra.

Novoizvoljeni papež se preobleče in si nadene bel talar, sledi kratka molitev s prebiranjem odlomka iz evangelija, v nadaljevanju pa mu kardinali obljubijo spoštovanje in pokorščino. Kardinali zapojejo zahvalno pesem Te Deum, papež pa se za tem zadrži v tihi molitvi pred Najsvetejšim v Pavlinski kapeli.

Kardinal protodiakon Jean-Louis Tauran bo iz lože bazilike sv. Petra naznanil izvolitev ter ime novega papeža, slednji pa bo podelil prvi blagoslov Urbi et Orbi (mestu in svetu).

Maša ob začetku pontifikata je običajno v nekaj dneh po papeževi izvolitvi. Pri tem gre za zunanje bogoslužno praznovanje, v okviru katerega se poleg kardinalov, škofov in duhovnikov zbere množica vernikov z različnih koncev sveta.

[1] Tokrat to pomeni 77 glasov.