Prva misel, ki jo želim izraziti o nedavni apostolski spodbudi, se tiče najprej pripravljalnih del in metode, s katero je papež Frančišek zbral misli za sestavo Amoris laetitia (AL). To je bila izredna sinoda pred redno sinodo.
V tej zvezi se je koristno spomniti besed, ki jih je izrekel vatikanski tiskovni predstavnik, p. Lombardi, ko je predstavil papeževo napoved, da hoče sklicati sinodo, posvečeno družini: »Papež namerava s tem nadaljevati premišljevanje in pot cerkvene skupnosti z odgovorno udeležbo škofov z raznih delov sveta. Prav je, da Cerkev kot občestvo pod vodstvom papeža in škofov premišljuje in moli ter sprejema pastoralne smernice glede pomembnih točk – kakor je družinska pastorala« (9. oktobra 2013). Poslušanje, pogovor, premišljevanje, soočenje so bile značilnosti sinodalnosti, sinodalne metode, iz katere je nastal ta dokument.
Na drugem mestu se mi zdi primerno prisluhniti dokumentu samemu, da bi ga pravilno razumeli in mu zastavili prava vprašanja. AL noče biti dogmatična izjava, ki konča vsako razpravo (št. 3), ampak hoče biti besedilo, ki namerava obravnavati stvarnost družine 35 let po Familiaris consortio (22. novembra 1981) in povabiti k boljši poglobitvi v tematiko, ki se v resnici tiče vseh področji pastorale.
Prav zato se dokument obrača na vso Cerkev, na vsakega člana Božjega ljudstva, da bi vsakdo mogel pridobiti kar največ za lastno poklicanost in cerkveno poslanstvo. Prav posebej pa je AL, ki izhaja iz premišljevanja o družini v današnjem svetu, konkreten »predlog« za krščanske družine, da bi mogle okrepiti pozitivno stvarnost, ki jo že živijo, in kot »opogumljenje« za tiste družine, ki so v težavah ali stiskah.
1. AL se najprej predstavlja kot pozitiven dokument, ki vsebuje pozitiven predlog glede ljubezni in družine. AL vsebuje jasno predstavitev zakona kot poklicanosti, ki prihaja od Boga in jo je torej mogoče sprejeti in živeti ob pomoči Njegove milosti (3. pogl.). AL oriše natančno podobo zakonske ljubezni na osnovi »hvalnice ljubezni« svetega Pavla (1 Kor 13,4-7). Sporočilo je zgovorno. Ko Cerkev govori o zakonu in družini, se ne omejuje na »zasledovanje« civilnih zakonodaj ali na zavračanje trenutnih »mod«. Cerkev je z razodetjem prejela jasno podobo o zakonski ljubezni in jo predlaga kot sestavni del evangelizacije, kot pot, po kateri je mogoče živeti v vsakdanjosti (prim. št. 131-132) za posvetitev in srečo ljudi.
Ko jasno predstavljamo, kaj evangelij uči o ljubezni – tudi zakonski ljubezni –, je koristno podčrtati vsebino 163. člena, ki ljubezen kot življenjsko izbiro razlikuje od čustev. Člen zelo stvarno in občuteno pove: »Ne moreva si obljubiti, da bova imela vse življenje enake občutke. Namesto tega pa imava lahko skupen in trden načrt, se zaveževa, da bova drug drugega ljubila in živela združena, dokler naju smrt ne loči, in bova živela v vedno bogatejši zaupljivosti. Ljubezen, ki si jo obljubiva, presega vsako čustvo, občutek ali razpoloženje, čeprav jih lahko vključuje. Gre za globlje hotenje z odločitvijo srca, ki zaobjema celotno življenje.«
2. AL v 2. pogl. zelo pošteno orisuje okvir položajev in sedanjih izzivov, ki naj jih družine živijo, ne da bi prikrival to, kar naj kot Cerkev podpira, zlasti v 36. členu: »Hkrati moramo ponižno in stvarno priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanska prepričanja, in način, kako smo obravnavali ljudi, včasih pripomogel k nastanku tega, kar danes obžalujemo. Zato bi se na to morali odzvati z zdravilno samokritiko. Na drugi strani smo pogosto predstavljali zakon tako, da je njegov združitveni namen – namreč klic k rasti v ljubezni in ideal medsebojne pomoči – prekrilo skoraj izključno poudarjanje dolžnosti porajanja življenja. Prav tako nismo vedno dobro spremljali novoporočencev v njihovih prvi letih zakona, na primer s predlogi in ponudbami, prilagojenimi njihovim urnikom, njihovi govorici in njihovim zares konkretnim skrbem. Spet drugič smo predstavili preveč abstrakten teološki ideal zakona, ki je bil skoraj umetno skonstruiran in zelo oddaljen od konkretne situacije in dejanskih možnosti resničnih družin. Ta pretirana idealizacija, predvsem ko nismo prebujali zaupanja v milost, zakona ni naredila bolj zaželenega in privlačnega, temveč prav nasprotno.«
Dokument torej noče s prstom kazati na nekatere poteze današnje družbe, ampak predstavlja iskreno samokritičnost glede nekaterih pomanjkljivosti družinske pastorale.
3. AL je tudi usmerjevalen dokument, ki v 6. pogl. obravnava vprašanje spremljanja in priprave mladih na zakon, v skladu s smernicami, ki jih nakazuje Familaris consortio (št. 66-67). Znatno pa dopolni prejšnjo spodbudo s predlogom glede spremljanja družin po poroki (FC št. 66; AL št. 217-230). Osnovna misel, ki sije iz dokumenta, je naloga Cerkve, da evangelizira, se pravi oblikuje, spremlja, podpira na tem področju ter spominja, da je dobro družinsko življenje odvisno zlasti od »rasti v veri« (št. 227); na drugem mestu je rečeno, da smo »poklicani k temu, da oblikujemo vest ljudi, ne pa da jo skušamo nadomestiti« (št. 37).
4. AL želi biti preroški dokument, ki osvetljuje globine, da bi okrepil cerkveno pripadnost tudi tistih, ki so se iz različnih razlogov oddaljili ali so se čutili izključene iz skupnosti. Vsebina 8. poglavja vabi Cerkev in njene pastirje k vključevanju. Dokument za razliko od prejšnjih dokumentov cerkvenega učiteljstva noče predstaviti različnega gledanja zakona, kakor je sintetično povzeto v cerkvenem izročilu (št. 292). Z druge strani pa AL hoče biti tudi nekako mikroskopsko natančen, kar omogoča, da posveča več pozornosti »podrobnostim« življenja in poti oseb, ki jih pogosto ni mogoče vstaviti v abstraktne kategorije in zaslužijo več kakor en kratek in hiter odgovor, z malomarnostjo odprta ali s trdoto zaprta vrata: »Vendar vsi ti položaji zahtevajo konstruktiven odgovor, kako jih v luči evangelija spremeniti v priložnost za pot k polnosti zakona in družine. Gre za to, da jih sprejemamo in spremljamo potrpežljivo in obzirno« (št. 294).
AL vabi pastirje, naj imajo preroški pogled na to, kar bo oseba, ki je trenutno morda zaznamovana s krhkostjo, slabostjo vere ali grehom, mogla postati, če jo spremljamo do srečanja s Kristusom. Treba je upoštevati, da »v samem zakonu (postavi) ni nobene postopnosti (prim. Familiaris consortio, 34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev« (št. 300), a tudi »v vsakem primeru se moramo spomniti na to, da je to razločevanje dinamično in mora ostati vedno odprto za nove faze rasti in za nove odločitve, ki omogočajo uresničevanje ideala na popolnejši način« (št. 303). Zakon je jasen in dovršen, bi mogli reči, nima sivih peg, je popolno razodetje, toda konkreten človek ga more sprejeti in si ga prisvojiti šele počasi in po stopnjah, tudi po padcih in premislekih, ki jih je vsekakor treba upoštevati.
AL ne predlaga »kazuistične mreže«, kar posameznega duhovnika nekako postavi pred nalogo, da izvede razločevanje ob realni osebi, ko pozorno posluša o njenem življenju, da bi oznanjal stvaren evangelij krščanskega življenja. »Gre za to, da bi vključili vse; treba je pomagati vsakemu posamezniku, da najde svoj način, kako bo sodeloval v cerkveni skupnosti, da bi se čutil kot prejemnik 'nezasluženega, brezpogojnega in zastonjskega' usmiljenja« (št. 297).
Prav posebno misel zaslužita opombi št. 336 in 351, ki se nanašata na morebiten pristop k zakramentom za osebe v »nepravilnem« položaju. Opombi vabita k pozornemu, poglobljenemu in podaljšanemu razločevanju. Ne omejujeta se na vse prehitro izrekanje »da« ali »ne«, ampak izražata zaupanje v možnost, da se osebe spreobrnejo in napredujejo, če jih spremljamo korak za korakom in jim pomagamo, da sprejmejo Božjo milost. Potrebna je posebna skrb za to, kar je bistveno za osebe, se pravi naravnanost sprejemanja in ljubečega spremljanja s strani pastirjev in cerkvene skupnosti in v zaupanju, da bo Bog naklonil dobro rešitev. AL ne predlaga lahkih odgovorov, ampak cerkveno pot, ki se nikdar ne prekine, tudi kadar utegne postati težavna in strma.
Da bi to bolje razumeli, lahko pomislimo na nekatere evangeljske prizore, v katerih Jezus oznanja evangeljsko resnico brez odtenkov in hkrati pokaže veliko usmiljenje do krhkosti oseb, podarja jim sprejem in možnost spreobrnjenja. Jezus na primer reče prešuštnici: »Tudi jaz te ne obsodim. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,11); Jezus sprejme Zaheja in mu obljubi spremembo življenja (Lk 19,8); dva sinova v »priliki o usmiljenem očetu« prejmeta očetovo usmiljenje in možnost spreobrnjenja (Lk 15,11-32); Samarijanka pregleda svoje življenje v luči Jezusovih besed in dojame, da je v njem rešitev (Jn 4,1-30). V teh primerih – ki niso edini – je gotovo, da Jezus oznanja evangelij in sprejema grešnika, ga postavi na pot, ga dvigne in povabi, naj hodi za njim. Evangelij pa ne pove, kako so protagonisti teh prizorov sprejemali božje usmiljenje in možnost, ki jim jo je dal Jezus. Usmiljenje bi moglo biti podoba razločevanja. AL nas duhovnike vabi k temu, da znova sprejmemo ljudi na pot in jih približamo Kristusu, saj samo on pozna srca in jih more spreobrniti.
Gre za nekaj misli, ki skušajo podati pastoralne perspektive za duhovniško službo v luči AL.
kardinal Beniamino Stella
Prevedel Anton Štrukelj
